GRAZIA s ponosnim srcem v Riu za SLOVEnijo!

rio

Nahajamo se v športnem razcvetu, ki v brazilskem Riu v tem trenutku že enaintridesetič gosti vrhunske športnike iz vsega sveta. Rumeni tisk pa je vse bolj poln ‘madežev’, ki daje olimpijskim igram precej negativnega prizvoka. Brazilija v času športnega spektakla domuje številnim ropom, umorom, gospodarski krizi, virusu zike … povrh vsega so se tla pod nogami zamajala organizatorjem iger, ki enostavno ne pridejo na zeleno vejo.

Še dobro, da smo Slovenci in iger nikoli ne zapustimo praznih rok, pri tem pa ne dovolimo, da bi olimpijska problematika vplivala na naša odličja.

Tokratne olimpijske igre so nam podarile še eno ‘svarilo’, ki nas opominja, da moramo ponosno živeti v središču sveta, v našem ljubem in mirnem domu – Sloveniji. Zlata judoistka Tina Trstenjak, bronasta Anamari Klementina Velenšek, srebrni kajakaš Peter Kauzer in srebrni jadralec Vasilij Žbogar so nas glede na število prebivalcev popeljali na seznam osvojenih medalj v Riu. Pa ne le na seznam, temveč na prvo mesto.

Sedaj lahko verjamete, da smo Slovenci zares edinstven fenomen in strup vsem tekmecem, ki se skriva v majhnih ‘flaškah’. In ni še konec, naši Slovenci se še borijo, mi pa jim sporočamo, da nam po žilah teče ponosna kri!

Vsako četrto leto so olimpijske igre vse prej kot dolgočasne – zaradi vrhunskih dosežkov, najiskrenejših solz razočaranja ali sreče, potokov znoja in napenjanja vsakega kančka mišic olimpijske igre štejemo k športnemu čudežu. Športniki se zavedajo, da so ure, porabljene za njihov ekstremni konjiček, ki jih že dolgo ne štejejo več, pred preizkušnjo. Bo dolgoleten trud enkrat za vselej poplačan? Jih bodo olimpijske igre dvignile med zvezde in objem slave? Ali pahnile v življenjsko razočaranje, ki večno boli?

Brez rosnih oči pa ne zdržimo niti gledalci pred malimi zasloni. Ko se javnost ukvarja z mlakužo v olimpijskih bazenih, ki vaterpolistom in skakalcem daje občutek, da čofotajo v ribniku, se sprašujem nekaj povsem drugega. Pred nekaj dnevi sem se ob gledanju odbojke začela spraševati, kaj se skriva v teh poskočnih mladeničih. A so vsi tako grobi na igrišču in hkrati tako nežni doma? Takšen je namreč moj dragi, zato si ne znam predstavljati drugače. Da imam največjo srečo s svojim moškim, vem in čutim, a si želim, da bi vse desne roke športnikov imele takšno zvezo.

Kot punca profesionalnega športnika moram razumeti šport, včasih bolj, kot si ga želim. A še danes pravim, da je šport dar, ki te uči živeti. Ker smo si različni, se tudi športniki v partnerski vlogi med seboj razlikujejo. Nekdo ljubi le šport in ne vidi prostora za ljubljeno osebo, nekdo se zaveda, da z ljubljeno osebo ni polnega življenja, spet drug misli drugače. Sama lahko rečem, da sva drug drugemu največja učitelja. Saj veste, če plan A ne deluje, športniki nikoli ne pozabimo, da ima abeceda 25 črk.

Verjamem, da je vse mogoče za tiste, ki sanjamo. Zavedam se, da je za uresničevanje sanj potrebna trda volja, delo, vera vase, odločnost in predanost. Tako s fantom v življenju nikoli ne bova rekla, da nama ni uspelo, le odkrila sva nešteto poti, ki ne delujejo. In bolj kot vse na svetu verjamem v moč pogovora. Oba se trudiva, da so čustva zmeraj v ‘zraku’ in ne potlačena. Kar pogreje me, ko se spominjam vseh najinih sprehodov, kjer sva drug drugemu zaupala svojo energijo, govorila o življenjskih stvareh in se trudila za boljšo ter skupno prihodnost. V partnerstvu zmeraj ‘gradiš’ na sebi in svoji boljši polovici. Skozi različne faze življenja lahko doživljaš čudovite skupne trenutke, če se le prepustiš. Pravim: “Kar je pravo, je večno.” In še zmeraj najbolj cenim poljub ter pohvalo po skuhanem kosilu, ki ga z največjim veseljem pripravim zanj. Tega nikoli ne pozabi. Ljubim ga zato, ker mi vsak dan znova izkaže naklonjenost, spoštovanje in zmeraj poskrbi, da v življenju ne dobim občutka prikrajšanosti zaradi športa. Še danes ne vem, kako mu to uspe, a včasih si želim, da bi njegov recept osrečil še mnoge druge, tako kot on vsak dan znova osrečuje mene.

rio1

Tako sem potešila svoj olimpijski vzkipljivi duh – za konec se še srčno strinjam z DJ-jem Davidom Guetto, ki je v himni olimpijskih iger celotnemu svetu podal zelo pomembno ter izjemno sporočilo: “V tem smo skupaj.” Skupaj verjamemo v to, da bo čas zacelil sveže krvave rane in nas nekoč vse združil v eno. Ustvarjeni smo, da poletimo in skupaj močno ščitimo ljubezen, srečo, svobodo in edinstveno življenjsko energijo. Navsezadnje tudi športnikom bije srce veliko lahkotneje, ko za ciljno črto zagledajo pristne in nasmejane obraze navijačev, vlažne od solz sreče.

Vaša Špela Horvat.

P.S. Sledite mi lahko na mojem blogu: TUKAJ

Podobni prispevki

Copyright 2015 - www.grazia.si