Intervju z Mojo zdravnico in Mojo ginekologinjo 2020, Hatije Ismaili, dr. med., spec. ginekologije in porodništva, ki je oba naziva osvojila konec septembra ob zaključku akcije Moj zdravnik (revija Viva & Medicina in ljudje). V izboru je sodelovalo več kot 2000 zdravnikov, dr. Ismailijeva pa je v skupnem seštevku prejela največ glasov vseh bralcev.
Dr. Ismaili je res izjemna ženska in zdravnica, ki tudi v teh posebnih časih z neskončno empatijo in predanostjo stoji ob strani številnim ženskam v stiski, pa tudi nosečnicam in mamicam pri porodu. Po rodu Albanka iz Makedonije se je pred 17 leti preselila v Novo mesto, kjer je vsa ta leta zaposlena v novomeški bolnišnici. Med pacientkami je najbolj priljubljena zato, ker ni zgolj njihova zdravnica, ampak pogosto tudi zaupnica.
Foto: Osebni arhiv
V koronskem letu 2020 ste v akciji Moj zdravnik, ki jo že vrsto let organizira revija Viva, Medicina & ljudje, prejeli kar dva laskava naziva. Postali ste Moja zdravnica 2020 in Moja ginekologinja 2020. Kaj vam to pomeni, se je pri vašem delu kaj spremenilo po teh nazivih, morda pacientke drugače gledajo na vas?
Naziva Moja ginekologinja in Moja Zdravnica mi veliko pomenita, saj gre za priznanje pacientov, ki nam na ta način izkažejo zahvalo in priznanje, da delamo dobro. Moje delo se sicer nadaljuje v istem tempu, pacientke pa mi rade čestitajo. Tiste, ki me vidijo prvič, me sprašujejo, če sem »una zdravnica«, vesele so me, tako da se večkrat skupaj nasmejimo.
Večkrat ste poudarili, da ste se v zdravniški poklic zaljubili že kot deklica, kaj vas je pri tem poklicu tako navdušilo? Kako svoje poslanstvo vidite danes – kakšne lastnosti mora imeti po vašem dober zdravnik?
Ko sem bila stara 12 let, smo imeli z družino prometno nesrečo. Zdelo se je kot nočna mora. V bolnišnici so bili zelo profesionalni, pomagali so nam pri okrevanju, obenem pa so bili tudi zares prijazni, tolažili so nas, da bo še vse v redu. Takrat mi je to veliko pomenilo, saj bolnik kljub bolečinam, mukotrpnemu zdravljenju in obupu, pri zdravniku išče prijazno besedo, topel stisk roke. Vse to mi je takrat res ogromno pomenilo. Tudi ta izkušnja mi je pomagala, da sem spoznala, kako pomembna je osebna nota v odnosu do pacientov. Vse to in še več se tudi sama trudim dati svojim pacientkam v procesu zdravljenja ginekoloških težav.
Kdaj pa ste vedeli, da želite postati ginekologinja, kaj vas je pritegnilo pri tej veji medicine? Ste si od nekdaj želeli pomagati ženskam?
Med študijem medicine smo imeli tudi prakso na porodniškem oddelku. Med porodom sem začutila moč ženske pri ustvarjanju novega življenja in potem jok otroka kot največje darilo za vse bolečine med porodom. Morda naj dodam tudi, da sem kot ženska iz Makedonije morala prestati dolgo in naporno pot, vse od študija v tujini (v Rijeki na Hrvaškem), do selitve v Slovenijo, nostrifikacije diplome, specializacije, dela, majhnih otrok in dežurstva, tako da morda cenim ženske malenkost bolj, jih z veseljem podprem, jih razumem in jim želim pomagati.
Pri vašem delu je ključno, da pridobite zaupanje pacientk. Kako vam to uspeva? Kaže, da vam gre odlično.
Ginekologija je občutljivo področje, zelo intimno, zato je nujno, da si vzamemo čas in pridobimo zaupanje pacientk. Zaupanje skušamo ustvariti s prijazno besedo in s tem, da jim prisluhnemo. To zaupanje je še kako pomembno pri samem posegu in nadaljnjem zdravljenju.
Foto: Osebni arhiv
Že več kot 17 let, praktično od samih začetkov, ste v novomeški bolnišnici, kjer ste tudi porodničarka. Tako ste pogosto prisotni pri enem najbolj ganljivih dogodkov v življenju ženske. Nam zaupate kakšno posebno anekdoto?
Sodelovala sem pri številnih porodih, vsak porod je zgodba zase, vsako novo življenje je zgodba zase in v ta trenutek je vključenih več mojih sodelavcev. Seveda pa se včasih tudi nasmejimo, saj kakšen občutljiv očka izgine iz našega vidika, ker mu je slabo … In nepozabni so trenutki (v času pred korono), ko se od sreče ob pogledu na novo življenje vsi objamemo.. Takrat se še bolj zavem, da sem izbrala pravo pot!
V zadnjih letih je veliko novih porodnih trendov (naravni porodi, porodi doma ipd). Kako gledate na te trende?
Dogaja se veliko sprememb in res imamo veliko porodnih trendov, vendar moramo ostati odprti, prisluhniti nosečnicam, se pogovarjati in varno nastopati. Porod je sicer naravni proces, vendar so zapleti lahko usodni za žensko in otroka. V Sloveniji imamo napredno porodništvo, večinoma so mamicam prijazne porodnišnice z zelo malo maternalno umrljivostjo.
Prihajate iz Makedonije, vendar ste slovensko kulturo začeli spoznavati že v otroštvu. Zdaj že skoraj dve desetletji živite v Sloveniji, kako ste se privadili na življenje tukaj?
Jaz sem že kot otrok prihajala v Slovenijo, saj so moji starši delali v Kočevju, tako da sem se od majhnega učila slovenskega jezika in spoznavala slovensko kulturo. Zmeraj sem si želela živeti v Slovenijo. Po končanem študiju sem si z možem ustvarila življenje v Novem mestu, kjer sem tudi rodila oba otroka. Imamo veliko prijateljev in krasne sodelavce.
Ste tudi nekakšna vez med priseljenci in avtohtonim prebivalstvom. Na kakšen način jim pomagate pri vključevanju v slovensko družbo, s kakšnimi težavami se srečujejo?
Albanskim priseljencem v Sloveniji pomagam s predavanji o medicini (o ginekološko porodniških temah) in splošnimi predavanji o tem, kako deluje zdravstveni sistem v Sloveniji. Vse to z namenom, da bi se za lažje integrirali in znašli v slovenskem zdravstvenem sistemu. Več let sem tudi prostovoljno odgovarjala na vprašanja mladih iz držav v razvoju in jim pomagala razbijati tabuje glede spolnosti.
Kako usklajujete stresno službo in družino? Kako se v prostem času odklopite od službe?
Menim, da je zelo pomembno sodelovanje in zaupanje v kolektivu, da lahko po končani službi mirno odideš domov. Tudi med delom si pomagamo in poskušamo drug drugemu olajšati delo. Doma imam popolno podporo soproga in otrok, vsem nam je občasno težko, vendar smo se navadili, sploh na odsotnost v času dežurstva. Ko sta bila mlajša, sta se kar veselila mojega dežurstva, saj sta takrat lahko jedla v McDonaldsu (smeh).
