Anja Kovačič je svetovna popotnica, ki je zaradi ukinjenih letov ob začetku svetovne pandemije ostala ujeta na Salomonovih otokih. Sama. Danes je tik pred izdajo svoje prve knjige »Ujeta v svobodi«, v kateri pa ne opisuje zgolj svoje fizične poti – temveč tudi pot spoznavanja in sprejemanja same sebe.
Ste novinarka, publicistka in predstavnica za odnose z javnostmi, poleg tega pa tudi svetovna popotnica. Nam lahko zaupate, od kod vaša strast do potovanj?
Rodila se je že ob prebiranju potopisov v osnovni šoli, ko sem preko knjig spoznavala nepoznane kraje, v katerih sem začutila iskrico nepoznanega. Ta me je premamila, da bi jih nekoč rada obiskala. Mlada sem začela svet raziskovati s starejšo sestro. Pred dvanajstimi leti sva se odpravili na prvo potovanje na Tajsko, od takrat pa je ljubezen do potovanj samo še rastla in je vedno večja.
Vsaka država je po svoje edinstvena, vsak kraj ima veliko znamenitosti. Po katerem ključu izbirate, katero državo oziroma mesto boste obiskali?
Običajno se že na potovanju, na katerem sem, odločam o naslednji destinaciji. Stvari, ki mi na trenutnem potovanju manjkajo, so namreč motivacija za naslednje. Ko sem na primer potovala po Braziliji in Južni Ameriki, sem začela razmišljati o Aljaski, Grenlandiji in jugu Argentine, kjer sta led in sneg. Kjuč je torej v kontrastih.
Kako pa je potovati sam?
Ko sem sama na poti, se nikoli ne počutim samo. Morda ravno novinarska žilica v meni vedno opazuje druge. Hodim po mestu in se počutim, kot da sem domačinka. Največja prednost takšnega potovanja je, da povsod ves čas spoznavaš ljudi. Na trimesečno potovanje po Južni Ameriki sem se odpravila z dvema knjigama, eno sem prinesla nazaj še originalno zapakirano. Ko že misliš, da ti bo dolgčas in boš lahko bral knjigo, je pravzaprav nimaš časa odpreti …
Preživeli ste hurikan sredi oceana, doživeli umor med aborigini, se tik pred njegovim zaprtjem povzpeli na Uluru, se potapljali z morskimi psi … Zdi se, da so se vam zgodile že vse mogoče stvari. Kaj pa je bilo tisto najbolj nepričakovano, kar se vam je najbolj vtisnilo v spomin?
Zgodilo se je ogromno stvari, najbolj nepričakovano pa je bilo vsekakor srečanje z eno najbolj strupenih kač na svetu. Sprehajala sem se po pešpoteh ob Great Ocean Roadu in namenoma skrenila s poti. Nikoli se namreč ne želim sprehajati tam, kjer množično hodijo turisti. Po navadi izberem najbolj neobljudene poti, in tako je bilo tudi takrat. Zaradi tišine in miru, ki ga imajo tam divje živali, sem naletela na kačo. Na srečo se je vse dobro končalo.
Petnajstmesečno solo potovanje po Avstraliji, Havajih, Fidžiju in Salomonovih otokih ste opisali tudi v romanu Ujeta v svobodi. Nam lahko poveste kaj več o njem?
Roman opisuje mojo fizično pot po vseh teh državah, hkrati pa tudi pot, za katero si želim, da bi se jo odločil prehoditi vsak izmed nas. Gre za pot spoznavanja in sprejemanja samega sebe ter željo po odpiranju vsemu novemu, kar nam pride naproti. Upam, da bo knjiga spodbudila ljudi, ki sanjajo in bi radi naredili naslednji korak, vendar si ne upajo.
Več o romanu in o tem, kaj je Anjo spodbudilo, da ga je izdala, komu ga priporoča ter še mnogo več, pa si lahko preberete v novi številki revije GRAZIA.
