“V bistvu smo za prvi špil v Ajdovščini kot sedemnajstletniki hitro potrebovali ime. Takrat je prišel ven nov iPhone v barvi Jet Black. Dodali smo še Diamonds – in tako je ostalo do danes.”
Tako preprosto in spontano, kot se je začelo njihovo ime, se je začela tudi zgodba benda Jet Black Diamonds, ki danes ne polni le koncertnih prizorišč, temveč tudi srca poslušalcev. Od prvih coverjev do hita Retro Anorak, ki jih je katapultiral med najboljše slovenske bende, od vaj v domači sobi do velikih odrov, vključno z nedavnim nastopom na festivalu Exit, kamor jih je pripeljala kombinacija trdega dela, prijateljstva in otroške strasti do glasbe.
Urban Koritnik (pevec), Matija Krigl (klaviature), Domen Lemut (kitara), Jernej Žavbi (bas kitara) in Maks Rozman (bobni) so za Grazio v iskrenem pogovoru spregovorili o evforiji ob prvem radijskem hitu, izgubljeni denarnici tik pred nastopom, ustvarjanju glasbe in o tem, kaj zanje pomeni zrelost – v glasbi in življenju. Z novim singlom Kje ste vsi? stopajo v novo obdobje, a ob tem pravijo: “Živimo otroške sanje!”
Retro Anorak je hit, s katerim ste zasloveli in, priznam, tudi moja ušesa ste pritegnili takrat. Se danes še spominjate te mini evforije in občutkov ob pogledu na vsak dan bolj rastoče številke? Ste pričakovali, da bo prav Retro Anorak postal takšen hit?
Domen: Takrat smo bili v bendu jaz, Matija in Urban. Maks in Jernej sta se nam pridružila kasneje. Spominjamo se Retro Anorak evforije, ki se je kar naenkrat začel nenehno vrteti na radijskih postajah.
Matija: Ko si šestnajstletnik igraš večinoma ‘coverje’ in potem kar naenkrat začneš pisati svoje pesmi, jih objaviš in potem jih delijo tvoji prijatelji. Najprej te že to navduši, ko s tem dobiš odobravanje okoliških ljudi. Potem pa, ko je pesem prvič prišla na radio, smo bili vsi navdušeni. In od takrat naprej je šlo vedno hitreje navzgor in zdaj smo tu.
Urban: Vse skupaj pa je prineslo tudi zelo veliko novih koncertov. Od Retro Anoraka naprej smo začeli igrati po 30 ali 40 ‘špilov’ na leto. Vse skupaj je v naših življenjih obrnil na dobro!
Od prvega hita pa k današnjim glasbenim mejnikom. S kakšnimi vtisi se vračate s festivala Exit?
Maks: Ja, Exit je bil kar izkušnja. Vračamo se z občutki evforije in zadovoljstva! To je bil kar hud mejnik in res velika čast, da smo sploh lahko prišli na Exit.
Jernej: Mogoče kot neka naša nagrada za stvar, za katero se trudiš več časa, poskušaš in ‘build-aš’ vse skupaj. Na koncu pa dobiš takšno priložnost, katero mislim, da je dobilo zelo malo slovenskih bendov, in si predvsem hvaležen zanjo. Veseli smo, da lahko na takšen način gradimo svojo pot. To je takšen moment, ki si ga bomo zapomnili za celo življenje, prav zaradi vseh teh koščkov, ki so se sestavili tekom teh dveh dni.
Ste bili edini slovenski bend letos?
Maks: Bili smo edini slovenski bend, nismo pa bili edini slovenski izvajalec. Na Exit-u je bil še en slovenski DJ, vendar na DJ odru.
Kako ste umirili živčke pred tako velikim nastopom? Če se ne motim, je bil to vaš največji oder doslej, a ne?
Maks: Največji oder po kvadraturi odra to ni bil, je bil pa to definitivno naš največji dogodek doslej. Festival Exit obišče približno 200.000 ljudi
Jernej: To je tako velik festival, na katerem prej ni bil niti nihče od nas še kot poslušalec, in je že zaradi tega bilo to pravo doživetje. Pred špilom nismo bili živčni, ker nas je pomirilo naše medsebojno zaupanje, dober plan in super organizacija. Vedeli smo, da vemo, kaj igramo, da smo program preigrali ter zvadili in da bomo prišli gor, ‘odpičili svoje’ in to je to.
Bi nam zaupali kakšno anekdoto iz zakulisja?
Domen: Ja, jaz sem imel to srečo, da sem prvič v življenju pozabil oz. izgubil denarnico – in to en dan preden smo šli na Exit. To sem ugotovil na jutro, ko smo šli proti Srbiji. V nedeljo zjutraj pa je bila trgovina Hofer, v kateri sem jo pozabil, zaprta. Potem smo naredili en dodaten obvoz, da sem jaz šel domov na Primorsko po potni list, sicer ne vem, kako bi prišli na Exit.
Jernej: Na Exit smo tako prišli 20 minut pred zaprtjem vrat festivala za nastopajoče.
Maks: Pravzaprav 20 minut pred zadnjo možnostjo, da pridemo sploh noter. Kasneje nas sploh ne bi spustili na tonsko vajo.
Matija: Ja, bila je zanimiva pot! Ampak saj na koncu pot šteje, in ne cilj.
Kdo pa je poskrbel, da niste bili le popolno oblačeni, ampak tudi, da ste imeli popolno garderobo?
Maks: Za naše obleke skrbi Katarina Lazar. Ona je naša stilistka, prodaja pa tudi naš merch. Včasih nam napiše “Maks, grdo si bil oblečen.” In potem: “Zamenjaj si hlače za popoldan.” Trenutno pa nimamo neke specifičnega stila, ampak bolj kar denarnica dopusti.
Jernej: Ja, trudimo se uskladiti – kot se recimo z glasbo poskušamo uskladiti, je vedno bolj pomembna tudi ta naša vizualna predstava. Zato je tu Katarina, da nas poštima!
Urban: Jaz bi rekel, da smo oblečeni precej ‘basic’, ampak s pridihom Katarinine žilice, ki doda svoj ‘final touch’. Bodisi z nekimi našitki ali da nam T-shirte malo pokrajša ali se kako drugače poigra z njimi. Trudimo se s temi majhnimi elementi nekako izstopati!
Matija: Ja, ugotovili smo oz. Katarina je ugotovila, da nam paše streetwear in to je res super kombinacija.
Nizate uspehe en za drugim. Nedavno ste izdali novo poletno balado Kje ste vsi?, ki je čisto drugačna od vaših prejšnjih pesmi. Kaj želite poslušalcem sporočiti z njo?
Urban: Našim poslušalcem želimo dati vedeti, da nikoli niso sami, čeprav v nekem obdobju se morda počutijo tako. Vedno bo prišlo boljše obdobje. Mogoče je to nova družba, mogoče je stara družba, ki se je pač nekako porazgubila v določenem obdobju. Tudi mi smo se spraševali, kje so vsi, zato smo napisali ta komad in tudi odzivi so zelo prijetni.
Pod tem singlom se podpisuješ ti, Urban, vendar tudi nasploh sami pišete pesmi, kar je na komercialni glasbeni sceni prava redkost. Verjamem, da je poseben občutek peti pesmi, ki ste jih sami ustvarili. Se vam zdi, da jih lahko zato kot avtorji oziroma avtorji še globlje interpretirate, kot če bi vam pesmi pisal kdo drug?
Urban: Pri glasbi smo avtorji vsi, pod besedilo pa se podpisujem jaz. Iskreno je najboljše peti svoja besedila, ker si tako res lahko najbolj iskren in govoriš svojo zgodbo, ki jo sam začutiš in potem jo tudi po mojem publika še bolj začuti, ko vidijo, da veš, o čem govoriš. Tako bomo tudi nadaljevali, ker je to edini način, da se lahko mi nekako izpovemo.
S pesmijo Kje ste vsi? se, kot pravite, spogledujete z odraslostjo. A še radi ohranjate otroka v sebi in kako?
Domen: Mislim, da si v bendu tudi z razlogom, ker rad ohranjaš otroka v sebi, no vsaj jaz. Čeprav je dostikrat resno in obvezujoče, se na koncu vedno imamo zelo ‘fajn’. Živimo svoje otroške sanje!
Maks: Se mi zdi, da nam najbolj uspe ostati otroci, tako med nami, zato ker imamo tako ekipo okoli sebe, ki to dopušča. Imamo bendovskega očka, Urbana Repiča, ki nam dopušča biti otroci.
Urban: Zdi se mi, da moraš na življenje dostikrat gledati kot otrok. Seveda moraš upoštevati veliko pravil odraslega sveta, vendar če želiš zares uživati življenje in čas, ki ga imamo na zemlji, moraš nanj gledati kot otrok in ga tako tudi doživeti.
Maks: Tako kot umetniki.
Prihajate s tem singlom v vašo novo ero? Lahko pričakujemo še več takšnih komadov? Kaj pa nov album?
Maks: Mi bi rekli, da ja – prihajamo v novo ero. Sicer ne v takem smislu, da bodo sedaj samo poletne baladice, ampak bolj ta zrelost, bolj zanimiv pristop, tudi bolj zrel zvok in bolj zrele pesmi in tematike. Sedaj, ko Urban piše besedila, se lahko z njimi še bolj poistoveti. Že to je takoj nadgradnja v interpretaciji.
Jernej: Točno to. Zgodi se da v bistvu z glasbo rasteš – tako kot človek kot glasbenik. Mislim, da je ta komad Kje ste vsi? preskok na spet nek nov nivo, katerega bomo sedaj poskušali držati skozi celoten prihajajoč album. Želimo si rasti vsak dan, na vsaki vaji, na vsakem druženju in koncertu. Res upamo, da se bo to izražalo tudi na albumu in da bodo poslušalci in občinstvo na koncertih tudi to doživeli.
Matija: Tako kot je do sedaj vsak album odražal neko obdobje našega benda, recimo ‘Večerne Romance’ kot EP so odražale neko najstniško igrivost ali pa vsak problem mladostnikov. Tudi ta nov album bo odražal neko sliko nas danes.
Maks: Točno kaj pa je, tega pa še ne vemo.
Matija: Ja, tudi mi še odkrivamo, kam točno nas vodi življenje.
Kje so Jeti, tisti pravi Jeti? Pri pisanju, v studiu, na odru?
Domen: Tako, na kavi. Smeh.
Maks: Jaz mislim, da smo pravi Jeti, vedno ko smo skupaj. In to nam vedno uspe, ker to kar smo mi skupaj, smo pač mi. Se mi zdi, da najbolj žarimo na odru, pa tudi v studiu. Zdaj, ko smo ga že bolj navajeni, se mi zdi, da res žarimo tudi tam.
Jernej: Ja, jaz bi rekel tudi mogoče v samem igranju muzike. Ker je to res nekaj, kar vsi najrajši delamo in se tam iz več vidikov počutimo najbolj doma. Igranje pomeni več kot dosti besed. Ko igramo skupaj, v bistvu pomeni, kako se razumemo, kaj delamo skupaj in enostavno odraža nas same, tiste prave Jete.
Kaj Jetom pomeni glasba? Ali si znate sploh predstavljati življenje brez nje? Kje bi bila vaša druga izbira?
Urban: Hm, kaj bi brez glasbe? Ne bi bil glasbenik, bil bi muzičar. Smeh. Jaz študiram glasbo na Akademiji, tako da bi težko kaj drugega sploh izbral.
Matija: Jaz sem lahko res srečen, ker me glasba spremlja čez večino življenja. In tudi v težkih časih – kot opisuje singel Kje ste vsi? – glasba nekomu polepša določeno slabo ali težko obdobje. Življenje brez glasbe si je res težko predstavljati. Če ne bi bil v bendu, bi verjetno večkrat igral nogomet.
Urban: Ja, res je dobro preigraval v srednji šoli. Smeh.
Domen: Pri meni je podobno. Moje prve sanje so biti profesionalni glasbenik, druge biti profesionalni športnik in tretje moj faks.
Jernej: Tako kot vsi ostali, tudi jaz ne bi mogel brez glasbe. Verjetno tudi zato, ker prihajam iz takšne družine, kjer nas je glasba spremljala pač praktično od rojstva in se je tako ali drugače vtisnila v ta moj jaz.
Maks: Bom tudi jaz še enkrat ponovil – že petič – da tudi jaz ne vem, kako bi brez glasbe živel. Jaz se tudi na drugih področjih ukvarjam z glasbo, študiral sem namreč produkcijo. Če ne bi bilo glasbe, bi bil zelo žalosten človek. Smeh.
Je glasba za vas tudi način, kako predelate stvari, ki jih ne znate povedati drugače?
Maks: Zame definitivno. Jaz večino stvari predelam skozi glasbo. Če ne skozi ustvarjanje, pa s poslušanjem in poistovetenjem.
Jernej: Ja, jaz bi rekel hote ali pa nehote, te glasba izraža. Morda kot dejstvo, da imamo sploh ta talent in je glasba naše poslanstvo, se v bistvu vse to pač projicira skozi njo.
Domen: Se mi zdi, da dostikrat slišiš neke motive, stavke, besedne zveze, ki ti vzbudijo določena čustva, ki jih mogoče pri sebi ne znaš opisati. Čustva pusti spraviti v besede in to se mi zdi, da je ta umetnost glasbe.
Urban: Jaz bi rekel, da je glasba večdimenzionalno sporočilo, saj podkrepi neko besedo. Lahko poveš nekemu človeku: “Rad te imam,” ampak lahko zraven dodaš še neko res lepo melodijo in se mi zdi, da je to lahko na koncu še toliko bolj iskreno.
Maks: Ali pa ne.
Jernej: Občutno pa je.
Za konec pa še, kje vas lahko slišimo v kratkem?
Maks: Ja, letošnje poletje je zelo čudno, veliko je dežja, kar pomeni, da špili odpadajo masovno. 5. septembra smo v Velenju, 27. septembra v Zavratcu z Vladom Kreslinom, 1. oktobra na Pozdravu Brucev v Ljubljani, na Kongresnem trgu. Drugo leto pa ob predstavitvi novega albuma pripravljamo velik koncert!
Jet Black Diamonds ostajajo zvesti sebi – iskreni v besedilih, povezani kot ekipa in predani glasbi, ki jo živijo z vsakim tonom. Z novo ustvarjalno energijo, več zrelosti in kančkom otroške igrivosti se zdi, da je njihova zgodba šele dobro začela.
Intervju: Ana Košir
Fotografije: Urban Zore in Andraž Dimc Produkcija, Matic Soban
