KOLUMNA o ljubimcih in stanovanjskih problemih

Barbara_Fercic_1Adam & Eva
Kolumna o odnosih, seksu & modi

Kolumna se s posebno previdnostjo dotika moško-ženskih odnosov in urbanega življenja ter pretresa žgečkljive teme iz postelje. Kaj imajo skupnega ljubimci, medgeneracijski dialog in stanovanjski problemi?

Piše: Barbara Ferčič, izvršna urednica revije GRAZIA, ki ima dobre odnose z babicama.

„Kaj res ne boš paštete?“ me prijazno in z velikim jutranjim nasmehom vpraša babica. „Hvala, ampak res ne bi,“ odgovorim jutranje zmedena in v rahli zadregi (verjetno me je izdajala rdečica na licih, skoraj prepričana sem, da je nisem mogla prikriti). Ni bila moja babica, da ne bo pomote. Niti ni bila Njegova, ampak ljubimčeva. Babica simpatičnega dečkota, s katerim sem se takrat dobila komaj tretjič, četrtič? Povabil me je k sebi domov, ker sva se do takrat videvala samo v mojem stanovanju. Pravzaprav se kar redko zgodi, da moški povabijo k sebi domov (veliko samskih pač še vedno živi pri starših). Prej mi je povedal, da živi na domačiji z babico, pa se mi je zdelo čisto v redu, okej, sprejmem, zakaj pa ne. Saj še vedno mislim tako, ampak takrat je bilo vseeno drugače. Saj veste, takrat, ko si po dolgem času privoščiš večer z ljubimcem in vama peče pico in gnete testo in tiste roke … in se vmes pogovarja z – babico. Bila je zelo prijazna ženička, še s pecivom mi je postregla in nama zaželela lahko noč, preden je šla spat. In zjutraj je iz kuhinje že mamljivo dišalo po sveži kavi, ki jo je skuhala za vse tri. In smo pili kavico, on je še v miru pojedel kruh s pašteto, nato sem se poslovila z: „Me veseli, da sva se spoznali.“ Nikoli ne bom pozabila, kako mirno in nonšalantno je sprejela situacijo, v kateri spoznaš osebo, ki je tam samo za eno noč. Babica iz ruralnega okolja, s trdnimi vaškimi načeli in tradicionalnimi prepričanji, je bila bolj odprtega duha kot jaz, saj sem zjutraj zardevala jaz, ne ona. Tako me je presenetilo, da me je oblila rdečica predvsem zaradi tega.
KOLUMNA_1Ob neki drugi priložnosti sva se z drugim ljubimcem pogovarjala o najbolj nenavadnih krajih in situacijah, v katerih sva se dala dol (šla sva se namreč igrico vprašanj in odgovorov brez cenzure, kar je, mimogrede, precej zabavna stvar, če sta se pripravljena pogovarjati odkrito!). Če bi se ‘babica’ zgodila pred tem pogovorom, bi zagotovo zmagala. Bila je neverjetno sproščena in jo spoštujem zaradi tega, s tem ‘dečkotom’ sta tudi krasen dokaz, da medgeneracijski dialog obstaja, in to zelo kulturen! Mogoče pa le je nekaj na tem slovenskem fenomenu gradnje velikih hiš, da lahko stlačiš več generacij pod eno streho. Kar nekaj primerov poznam, kjer so si ‘ta mladi’ uredili stanovanje nad ‘ta starimi’. Nihče več ne živi sam. Razumem, da je z ekonomskega vidika varčneje, če si stroške deliš, pa tudi ko se vrneš domov, te nekdo čaka. Toda v manjših krajih, v kakršnem živim tudi sama, je slovenska posebnost, da mladina dolgo, zelo dolgo (ponekod za stalno) ostaja pod streho staršev, še toliko bolj poudarjena. Kakšna mladina neki, to so ja mladi odrasli ljudje, ki bi po vseh pravilih že morali iti na svoje. Ne vsi, ampak vseeno presenetljivo veliko, in čisto iskreno – mi niti ne delujejo kaj preveč zaskrbljeni. Z lastnimi načrti, ki pač ne vključujejo geografsko ločenega zasebnega prostora s svojimi vhodnimi vrati, torej „vsaj toliko stran, da tašča ne more s copati do tvojega doma“, kot v šali pravi mama. Moji starši so šli hitro od doma in tako sem bila vzgojena tudi jaz. Mogoče je res veliko odvisno od vzgoje, ne vem. Mogoče pa se ravno tukaj skriva ključ do tistega veleopevanega medgeneracijskega dialoga, o katerem bevskajo razni zavodi, civilne iniciative, klubi kmečkih žena, politiki, učitelji in mediji … Babica bi jim gotovo znala povedati kakšno življenjsko ali dve.

Foto: Boris B. Voglar, GUD shop

Podobni prispevki

Copyright 2015 - www.grazia.si