Vstop John Galliano v vlogo kreativnega direktorja za zgolj dve kolekciji ni majhna epizoda, ampak precej specifičen trenutek, ki ga je treba razumeti brez romantiziranja. Galliano danes ni več isti oblikovalec, kot je bil v času svojega vpliva pri Dior, ko je gradil spektakularne, skoraj operne modne pripovedi. Njegovo delo pri Maison Margiela je pokazalo precej bolj zadržano, intelektualno in konstrukcijsko usmerjeno stran, kjer ga bolj kot sama drama zanima proces, razgradnja oblačila in identiteta. Prav zato je najbolj realno pričakovati kombinacijo obeh faz: emocionalno nabitost starega Galliana in konceptualno ostrino novega.
Ključna stvar pri tem projektu je omejitev na dve kolekciji, kar dejansko spremeni celoten način razmišljanja. Večina kreativnih direktorjev mora svoje ideje prilagajati prodaji, kontinuiteti in dolgoročni podobi znamke, Galliano pa si v tem primeru lahko privošči precej več svobode. To pomeni, da ne bo nujno razmišljal o tem, kaj se bo dobro prodajalo, ampak kaj bo imelo učinek. Takšne kolekcije pogosto delujejo bolj kot umetniški manifest kot pa kot sezonska garderoba, kar v praksi pomeni manj “uporabnih” kosov in več vizualno ter idejno močnih silhuet.
Zelo verjetno je tudi, da teh dveh kolekcij ne bo obravnaval kot ločenih projektov. Galliano razmišlja v zgodbah, ne v sezonah, zato je bolj smiselno pričakovati eno idejo, razdeljeno na dva dela. Prva kolekcija bo skoraj gotovo vzpostavila svet, vizualni jezik in reference, druga pa bo ta isti svet ali poglobila ali pa ga razstavila. Pogosto pri njem pride do obrata, kjer se začetna romantika prevesi v nekaj bolj razpadlega, surovega ali celo kaotičnega.
Kar zadeva samo estetiko, je realno pričakovati ekstreme. Galliano redko dela zmerno, zato se bo igral s proporci, z zelo strukturiranimi oblikami na eni strani in tekočimi, skoraj razkrojenimi formami na drugi. Materiali bodo verjetno delovali plasteno, z močnimi kontrasti med luksuznim in “uničenim”, kar je vpliv njegovega kasnejšega dela. Reference bodo prisotne, kot vedno pri njem, vendar ne kot dobesedni citati, ampak kot preoblikovani fragmenti zgodovine, subkultur ali gledališča.
Pomemben del tega projekta ne bodo samo oblačila, ampak način predstavitve. Galliano še vedno razume modo kot performans, zato bo tudi revija ali predstavitev ključni del celotne zgodbe. Ne glede na to, ali bo format digitalen ali fizičen, bo poudarek na občutku, atmosferi in čustveni intenzivnosti, kar pomeni, da bo končni učinek precej širši od same kolekcije.
Če odstranimo hype, je treba biti realen: dve kolekciji ne bosta dolgoročno spremenili industrije ali popolnoma redefinirali znamke. Lahko pa ustvarita zelo močan trenutek, ki bo vplival na to, kako se o znamki govori in kako jo dojemajo. Galliano v takšnih situacijah pogosto deluje kot sprožilec idej, ki jih nato drugi oblikovalci razvijajo naprej.
Na koncu ne gre pričakovati komercialnih uspešnic ali “must-have” kosov, ampak nekaj precej bolj specifičnega: kolekciji, ki ju bodo ljudje analizirali, citirali in reinterpretirali. To je v resnici njegov največji vpliv.
