Olviya je ena tistih redkih manekenk, ki ne ostaja zgolj pred objektivom, temveč s svojim delom soustvarja tudi standarde modne industrije. Sodelovala je z uglednimi znamkami, kot so Chopard, LOEWE in Nikon, ter se pojavila na straneh revij Harper’s Bazaar, Elle in L’Officiel. Kot obraz naslovnice Marie Claire Ukraine je svojo prisotnost v svetu mode še dodatno utrdila. Tokrat pa z nami deli pogled v zakulisje manekenskega poklica – od trenutkov pred kamero do vsega tistega, kar ostaja očem javnosti pogosto skrito.
Povejte nam o snemanju Nikonovega dogodka – kako se je to sodelovanje tehnično razlikovalo oziroma kako ste pristopili k delu pred objektivom?
V osnovi je šlo predvsem za število objektivov, s katerimi sem morala delati hkrati. V Ukrajini sem opravila nešteto snemanj v okviru različnih fotografskih delavnic, kjer sem se naučila svojo pozornost razporejati med več fotografov. Na tej Nikonovi delavnici je v treh dneh sodelovalo okoli 100 fotografov, zato je bilo delo na dogodku takšnega obsega zahtevno, a hkrati izjemno zanimivo. Ko je okoli vas toliko ljudi in želi vsak od njih pritegniti vašo pozornost, potrebujete veliko notranje zbranosti in predvsem razumevanje, kako graditi kader.
Predstavitev novega fotoaparata je vznemirljiv in pomemben trenutek tako za znamko kot za uporabnike, ki ga nestrpno želijo preizkusiti. Z vidika modela vzpostaviš s fotografi skorajda mentalno-verbalno povezavo. Omogočiš jim, da začutijo ritem, v katerem delaš: pogled z očmi zaporedoma usmerjaš k objektivu vsakega fotografa, nato pa približno 3–4 sekunde zadržiš pogled in pozornost pri njem. Tako si ustvariš lasten delovni ritem, ki omogoči, da vsak fotograf dobi svoj posnetek, hkrati pa preprečiš kaos.
Kako delate s svetlobo na setu – jo začutite sami ali je pri tem pomembnejše zaupanje fotografu?
Tako kot na vsakem področju ima tudi manekenstvo svoja pravila dela s svetlobo. Po mojem mnenju mora model svetlobo razumeti in jo znati aktivno uporabljati na setu – s tem prihrani čas in pokaže profesionalnost. Osnovno zavedanje lastnega telesa in predmetov okoli sebe v prostoru je bistveni del dela na setu.
Pri dnevni svetlobi najprej poiščeš vir svetlobe, običajno okno, fotograf pa lahko uporabi tudi reflektor, da svetlobo usmeri tja, kjer jo potrebuje. V studiu je nekoliko lažje, vendar tudi takrat, ko stopim v kader, takoj ocenim, v katero smer naj se obrnem, kaj lovi odsev ter kakšen naj bo položaj in naklon mojih rok, telesa in obraza. To je osnova in brez tega preprosto ne moreš delati.
Iskreno bi priporočila nenehno samoanalizo sebe in svojega dela, saj tako veliko lažje opaziš napake. Če je med odmori čas, včasih fotografa prosim, da mi pokaže nekaj posnetkov. Tako zelo hitro razumem njegov sistem in ugotovim, kako moram prilagoditi svoje delo.
Ne glede na to, kako dobro model razume svetlobo, pa fotograf ostaja ključna povezava med modelom in odličnim končnim rezultatom. On je tisti, ki vidi celotno sliko. Zato je pomembno, da delamo kot ekipa in prisluhnemo vsaki njegovi želji oziroma navodilu.
Ko govorimo o različnih vrstah snemanj, Chopard z nakitom, L’Oréal s kozmetiko ali LOEWE z oblačili in dodatki, pri katerih najbolj uživate?
To so tri popolnoma različne vrste dela. Rekla bi, da imam vse tri enako rada. Obožujem delo z dragocenimi kamni in oblikovalci, ki vsakemu kosu vedno vdihnejo določen pomen. Iskreno verjamem, da imajo diamanti, smaragdi in rubini svojo energijo, ki jo med nošenjem nekako vsrkaš vase. Vrednost teh kosov ni le v njihovi ceni, temveč tudi v namenu, energiji in občutku, ki pridejo z njihovim nošenjem. Tako nakit kot kozmetika v meni prebujata posebno veselje do ženstvenosti. Rada sem obdana z lepoto in rada sem videti lepa.
LOEWE pa je popolnoma drugačna fizična izkušnja. Pomembno je, kako kos pade na telo, kako se obnaša tkanina, kako se premika silhueta. Celo najmanjši zavihan rokav ali napačno poravnana guba lahko pokvarita celoten posnetek. Pri tem razmišljam bolj s telesom kot z obrazom, o drži, liniji ramen in o tem, kako oblačilo »diha« v kadru.
Kar zadeva tehnični vidik, delo z nakitom, podobno kot pri kozmetiki, zahteva veliko natančnosti in previdnosti. En sam nepotreben gib lahko v trenutku nastanka posnetka premakne uhan, nenameren dotik obraza pa lahko pusti prstni odtis in uniči popolnost videza. A rekla bi, da je tudi to preprosto del našega dela. Nič od tega ne odvzame čarobnosti trenutka.
Kakšna je razlika med snemanjem z majhno ekipo in delom v trenutkih, ko vas hkrati opazuje veliko ljudi, ekipa, naročnik in občinstvo?
Iskreno, glede na to, da imam tudi igralsko ozadje, me to pravzaprav ne obremenjuje. Če že, mi stvari nekoliko olajša. Velika ekipa na setu je tam vedno z razlogom. Vsak ima svojo nalogo, kar delo modela pravzaprav naredi lažje.
Marsikdo občuti pritisk, ko je v središču pozornosti, sama pa sem se navadila na pozornost in tudi na dejstvo, da me lahko ljudje vidijo v trenutku, ko nisem videti najbolje. Takšna sproščenost ne pride čez noč. Zgradila sem jo skozi številne projekte, od katerih je vsak zahteval svojo raven zbranosti.
Snemanja za Harper’s Bazaar in Elle so me naučila delati v tempu, pri katerem šteje vsaka sekunda in ekipa čaka na rezultat tukaj in zdaj. Priložnost, da sem postala obraz naslovnice Marie Claire Ukraine, pa me je naučila, da je lahko tudi teža odgovornosti prijeten občutek, ko veš, da si dal vse od sebe in končni rezultat govori zase.
Ko pa govorimo o naročniku in ne o ekipi, je prisotna drugačna vrsta nelagodja. Zavedaš se, da naročnik ocenjuje tebe, tvoje sposobnosti in rezultat, ki ga ustvariš. Od tega je lahko odvisno tudi prihodnje sodelovanje.
Po mojih izkušnjah je večina naročnikov resnično dobrih in profesionalnih ljudi. Lahko podajo pripombe ali želijo, da svoje delo prilagodim, vendar tega ne jemljem osebno. Navsezadnje je to delo. To je njihov projekt in njihova vizija.
Olviya, povejte nam, kaj pravzaprav ostaja za kulisami?
Ljudje vidijo eno popolno fotografijo, vendar se za njo skrivajo ure dela: prilagajanje svetlobi in vremenu, neudobnim čevljem ali oblačilom, pa tudi na desetine posnetkov, preden se končno vse sestavi v tisti pravi trenutek.
Vzdržljivost je pri tem prav tako pomembna kot videz. Pomembno je, da znaš ostati zbrana, ko si utrujena, te zebe ali si živčna, in še vedno delovati, kot da je vse popolnoma lahkotno. Pogosto slišim: »Saj ne nosiš težkih vreč.« Res je, vendar to še ne pomeni, da je moj poklic zaradi tega zame kaj lažji. Živeti moram življenje, ki ga zahteva manekenski poklic, kar pomeni nenehno delo in disciplino.
Rutina, vadba, samonadzor, nič od tega se ne vidi na končni fotografiji. Ljudje si radi predstavljajo, da preprosto stopiš pred objektiv, se oblečeš in naličiš ter da pri tem pravzaprav ni nič težkega.
Kar zadeva samo snemanje, je potrpežljivost skoraj sinonim za večino dejanskega dela. Prilagajanje svetlobe, kadra, ventilatorja, da sonce pade nate, vendar ne premočno. Da se lasje premikajo, vendar v pravo smer, ne v levo. Da je na obrazu nasmeh, vendar ne prevelik. In tako naprej. Včasih za eno dobro fotografijo potrebuješ celo uro.
Kaj vam je manekenstvo dalo poleg samega poklica?
Manekenstvo me je naučilo discipline in sposobnosti hitrega prilagajanja. En dan je pred mano eno snemanje, naslednji dan popolnoma drugačna ekipa in drugačna naloga, včasih celo druga država, in na vse moraš biti pripravljena takoj.
To mi je zelo pomagalo tako pri študiju kot na splošno v življenju. Ko znaš pod pritiskom ostati mirna in zbrana, ti ta sposobnost pride prav povsod, ne le pred fotoaparatom.
A rekla bi, da so najpomembnejši del prav ljudje, ki jih je ta industrija pripeljala v moje življenje. Ustvarjalne duše in osebnosti, ki so ostale z menoj skozi življenje in me navdihujejo s svojim ustvarjalnim delom.
Manekenstvo me je naučilo, da je sposobnost povezovanja z ljudmi ena mojih največjih prednosti. Sposobnost začutiti ljudi in biti iskreno ganjena zaradi njih, njihovega dela in ustvarjalnosti, ki me obdaja.
Biti to, kar si, med milijonom podob, hkrati pa postajati nekdo povsem drug. Mislim, da je prav to bistvo. Sposobnost ostati zvesta sebi, medtem ko preizkušaš nešteto različnih podob in vlog, je postala najdragocenejša lekcija, ki sem jo odnesla daleč onkraj sveta fotoaparata.
____________________________________________________________________________________________
Olviya Kukhtaruk: WHAT THE CAMERA DOESN’T SEE
Olviya is one of the rare models who does more than simply stand in front of the camera – she is also helping shape the standards of the fashion industry. She has worked with prestigious brands such as Chopard, LOEWE, and Nikon, and has appeared in the pages of Harper’s Bazaar, Elle, and L’Officiel. As the cover face of Marie Claire Ukraine, she has further established herself as a distinctive presence in the fashion world. Now, she takes us behind the scenes of modelling, sharing what truly happens beyond the camera – and revealing the reality of a profession that often looks effortless from the outside.
Tell us about shooting the Nikon event – how did that collaboration differ technically or in your approach to the frame?
Fundamentally, it came down to the number of lenses I had to engage with at once. Back in Ukraine, I did countless workshop shoots, where I learned to divide my attention between photographers. This Nikon workshop brought together around 100 photographers over three days working at an event of that scale is a demanding but genuinely fascinating experience, because you have a large number of people, each wanting to pull all the attention toward themselves. It requires real inner steadiness and an understanding of how to build a frame. Launching a new camera is an exciting, high-stakes moment both for the brand and for the users eager to try it. From the modeling side, you build a connection with the photographers almost on a mental-verbal level. You let them understand the rhythm you’re working in: your eyes move in sequence to find each photographer’s lens, and for about 3–4 seconds you hold your gaze and attention there. That way, you develop your own working sequence, which lets everyone get their shot and avoids chaos.
How do you work with light on set – do you sense it yourself, or is it more about trusting the photographer?
As in any field, modeling has its own rules for working with light. In my view, a model should understand and actively use these skills on set it saves time and shows professionalism. A basic sense of yourself and the objects around you in space is an essential part of working on a set. In daylight, you look for the light source usually a window or the photographer might use a reflector to bring light where it’s needed. In a studio it’s a bit easier, but even so, the moment I step into frame I immediately assess which way to turn, what’s catching a reflection, the angle and tilt of my hands, body, face. There’s a foundation, and you can’t work without it. I’d genuinely recommend constant self-analysis of yourself and your work it makes it much easier to spot mistakes. Sometimes, during breaks, if there’s time, I’ll ask the photographer to scroll through a few shots, and right away I understand the system and how I need to work. But no matter how well a model understands light, the photographer remains the key link between the model and a great result. They’re the one who sees the full picture it’s important to work as a team and listen to every request they make.
Speaking of different types of shoots – Chopard (jewelry), L’Oréal (cosmetics), or LOEWE (clothing/accessories) – which do you enjoy most?
Three completely different kinds of work. I’d say I love them equally. I adore working with fine gemstones and designers who always build meaning into every piece. I genuinely believe diamonds, emeralds, or rubies carry their own energy, one you absorb while wearing them. The value of these pieces isn’t only in their price, but in the intention, the energy, and the feeling that comes with putting them on. Both jewelry and cosmetics bring a kind of joy to my sense of femininity – I love being surrounded by beauty and looking beautiful. LOEWE is a completely different physical experience: what matters there is how a piece sits – how the fabric falls, how the silhouette moves, and even the smallest folded sleeve or misaligned pleat can ruin the whole shot. There, I think more with my body than my face, posture, the line of the shoulders, how the clothing “breathes” in frame.
As for the technical side, working with jewelry, like cosmetics, requires real care. One unnecessary movement can shift an earring right as the shot is taken, or an accidental touch to the face can leave a fingerprint and ruin the perfection of the look. But I’d call that just part of the job – none of it takes away from the magic of the moment.
What’s the difference between shooting with a small team versus working when many people are watching at once – the crew, the client, an audience?
Honestly, having a background as an actress, this doesn’t weigh on me much if anything, it makes things easier. A large crew on set is always there for a reason: everyone has their own part to play, which actually makes the model’s job easier. Many people feel the pressure of it, but I’ve grown used to attention, used to the idea that people might see me at less than my best. That kind of ease doesn’t come overnight it built up over many projects, each demanding its own level of focus. Shoots for Harper’s Bazaar and Elle taught me to work at a pace where every second counts and the team is waiting for a result right now. And the chance to be the face of the Marie Claire Ukraine cover taught me that the weight of responsibility can actually feel good when you know you gave everything you had, and the result speaks for itself.
But when it comes to the client rather than the crew, there’s a different kind of discomfort you’re aware the client is evaluating you, your skills, the result you deliver. Future collaboration depends on it. In my experience, most clients are genuinely good, professional people. They might give notes or adjust my work, but I don’t take that personally. It’s a job, after all it’s their project and their vision.
