Teden visoke mode se je začel tako, kot se zdaj že skoraj pričakuje od hiše Schiaparelli: z revijo, ki ni ponudila zgolj oblačil, temveč izjavo. 6. julija je Daniel Roseberry v razkošnem ambientu Petit Palaisa predstavil kolekcijo jesen/zima 2026/2027, ki jo je poimenoval L’appel du vide — Klic praznine. Modeli so korakali po ogledalni pisti, medtem ko je nad dvorano odmevala posneta izpoved samega oblikovalca, v kateri je govoril o občutku, kot bi zavestno zapeljal z avtom čez rob prepada.
Zgodba te kolekcije se je začela z neuspehom. Roseberry je po lastnih besedah poskušal ponoviti ustvarjalni proces prejšnje sezone, potovanje v Barcelono, navdih pri Gaudíjevi arhitekturi, a tokrat recept ni obrodil sadov. Znašel se je v začaranem krogu nadzora, kjer se ni moglo roditi nič novega. Rešitev je našel v prepustitvi neznanemu, v tistem, čemur Francozi pravijo l’appel du vide. Iz te ustvarjalne praznine se je izcimila kolekcija, ki telo, kot ga poznamo, popolnoma preoblikuje: zvito, sprevrženo, ukrivljeno v skulpturalne oblike z drapiranjem, ki jemlje sapo.
foto: Schiaparelli
Namesto klasičnega svilenega ali volnenega repertoarja je atelje tokrat posegel po lateksu, silikonu in barvi, zapečeni v tanke plasti ter oblikovani v silhuete. Med najbolj presenetljivimi kosi je bila lateks jakna z napihljivimi lovkami, medtem ko so želatinasti, kalupasto oblikovani steznik iz silikona in obleke, ki so od znotraj žarele s svetlobo, ustvarjali vtis, da gre za bitja nekje med organskim in umetnim.
Roseberry ni skrival navdiha v vizualnem svetu umetnika Matthewa Barneyja in njegovega cikla Cremaster, tehnike izdelave pa je razvijal skupaj s pariškim ateljejem, sicer specializiranim za izdelavo fotorealističnih silikonskih dojenčkov za filmsko industrijo. Kolekcija je vključevala tudi obleke s pravim cvetjem, ki so ga predhodno hranili v sladkorni vodi, da bi ga ohranili svežega med samo predstavo, ter kroje, okrašene s školjkami in pečenimi ribjimi luskami — detajli, ki so ob gibanju modelov ustvarjali skoraj slišen, ASMR učinek.
foto: Schiaparelli
Osrednji motiv sezone so bili hiperrealistični, anatomsko oblikovani steznik, izdelani po kiparskem postopku in nato uliti v silikon. Eden v modrem odtenku z ombre krilom iz cvetja je nosila Karlie Kloss, medtem ko je različico v beli barvi s perlastim rese oblekla Ivy Stewart. Ista obleka je le nekaj ur kasneje pristala na Zendayi na londonski premieri filma Odiseja. Med drugimi kosi je izstopala tudi obleka s ščetinastimi, skulpturiranimi cevkami iz krinolina, ki so delovale, kot bi lebdele brez teže, ter črn lateks top v obliki lovke, ki je spominjal na grozljivko, a je bil hkrati nenavadno lep.
Na pisti so med drugimi hodile tudi Anok Yai in Ivy Stewart, slednja v obleki, ki je pod lučmi dobesedno svetila in bila obložena s skulpturalnimi resami.
foto: Schiaparelli
Profimedia
Za odrom je Roseberry spregovoril tudi o razlogu, zakaj se je letos odločil za tako radikalen preskok. Med obiskom univerze je med diplomskimi portfelji zasledil vse več dela, ustvarjenega z umetno inteligenco, kar mu je otežilo prepoznati resnično osebnost posameznega študenta. Kot oblikovalec, ki še vedno vsak model nariše z roko, je s to kolekcijo želel dokazati, da lahko naredi vse, kar zmore umetna inteligenca, a bolje in predvsem bolj človeško. V tem smislu je kolekcija tudi tiho poklon obrtnikom v ateljeju, brez katerih po njegovih besedah eksperimentiranje te vrste sploh ne bi bilo mogoče.
Roseberry je po reviji dejal, da se lepota pri Schiaparelli nikoli ne sme spustiti na eno samo raven, vedno mora vsebovati subverzijo, rob, nekaj vznemirljivega, naj gre za sklicevanje na žival, telo ali na sintetične materiale, kot sta silikon in lateks. Ta filozofija je bila tokrat morda bolj eksplicitna kot kdaj koli prej: kolekcija je delovala kot potop v temo, obenem pa je ostala nedvoumno razkošna in tehnično dovršena.
Medtem ko se v Londonu obiskovalci sprehajajo skozi retrospektivo Schiaparelli: Fashion Becomes Art v muzeju Victoria & Albert, ki spominja na to, da so nadrealisti pretresljive podobe ustvarjali brez algoritmov, Roseberry dokazuje, da hiša, ki jo vodi, ostaja zvesta tej dediščini, le da danes namesto Dalíjevih platen uporablja silikon, lateks in luči, skrite pod kožo oblačila.
