Emiliana Pacheco je vokalistka in avtorica pesmi s sedežem v Los Angelesu, katere globoko čustven slog združuje sodobni pop, pripovedno soulovsko senzibilnost in atmosferično produkcijo. Z izjemno hitro rastočim globalnim občinstvom ter odmevnimi sodelovanji v glasbeni industriji – med drugim z nedavno izdajo skladbe Lose Control v sodelovanju z The EC Twins, ki jo je podprla tudi mednarodna uredniška ekipa Sony Music Denmark – se Emiliana vse bolj uveljavlja kot prepoznaven in transformativni novi glas sodobne glasbe.
Z eteričnim vokalom in pulzirajočimi house ritmi njen zvok naravno najde svoj dom v najbolj sofisticiranih svetovnih prestolnicah house glasbe: na Ibizi, na jugu Francije, v Mýkonosu in Miamiju. Njena modna estetika sledi sodobnemu konceptu tihega razkošja – čistim linijam, couture teksturam in subtilnemu glamurju, ki zrcalijo njen žametni vokalni izraz. Prav ta prefinjena estetika jo je pripeljala pred objektive na rdečih preprogah in na mednarodnih tednih mode po vsem svetu. GRAZIA jo je izbrala za novo zvezdo z digitalne naslovnice!
Emiliana, tvoja glasba presega zgolj zabavo – deluje skoraj terapevtsko. Če bi morala izbrati eno svojo pesem, ki bi lahko nekoga takoj razvedrila ali mu pomagala pri čustvenem zdravljenju, katera bi to bila in zakaj?
Če bi morala izbrati eno pesem, ki sem jo napisala, bi bila to Could’ve Loved Me. Ta skladba živi nekje med sprejemanjem in spuščanjem. Govori o prepoznavanju ljubezni, ki je bila resnična, a dolgoročno nevzdržna – in o tem, da jo znaš spustiti, ne da bi preoblikoval resnico o tem, kar je bila. Nekaj zelo prizemljujočega je v tem, da tak trenutek poimenuješ iskreno … jasnost je lahko tiho osvobajajoča. Tudi z žanrom sem se nekoliko poigrala – v svojem bistvu mi je pesem vedno delovala kot country balada.
Obvladaš tako umetnost glasbe kot energijskega zdravljenja. Kako začutiš, kdaj pesem potrebuje več »zdravilnih frekvenc« in kdaj preprosto lahkotno, veselo melodijo? Ali zavestno iščeš ravnovesje?
Hvala. Običajno po tem, ko napišem besedilo, razmišljam o razpoloženju, tempu in o tem, kako se pesem »naseli« v telesu. Večinoma pride zelo intuitivno, kar je tudi najlepši del procesa. Nekatere pesmi potrebujejo prostor in težo, druge lahkotnost in gibanje. Veselja ni treba upravičevati in teže ni treba dramatizirati. Poskušam dovoliti vsaki pesmi, da je to, kar je, brez vsiljevanja pomena.
Veliko umetnikov črpa navdih iz osebnih izkušenj. Lahko z nami deliš konkreten trenutek zdravljenja – svojega ali tujega – ki je neposredno vplival na pesem ali album? Kako si to izkušnjo prevedla v zvok?
Vsa moja besedila izhajajo iz resničnih izkušenj. Velik del mojega pisanja se je oblikoval v trenutkih, ko sem morala čustveno upočasniti – ko sem dojela, da mi intenzivnost ne pomaga bolje razumeti same sebe. Ta premik k preprostosti je neposredno vplival na moj način pisanja glasbe: manj plasti, več namena, več prostora za dih. Nato poskrbim, da energija in zven skladbe sovpadata s tem, kar sem si zamislila.
Preplet glasbe in dobrega počutja je še vedno precej nišno področje. S kakšnimi izzivi si se soočila pri prepričevanju poslušalcev ali glasbene industrije, da je tvoja glasba hkrati umetniško relevantna in terapevtsko močna? Kako te ovire premaguješ?
Vse skupaj je bilo precej naravno in igrivo. Morda je bil največji izziv upiranje kategorizaciji. Prostori, povezani z wellnessom, pogosto pričakujejo nekaj mehkejšega ali bolj dobesednega. Sama se ne uvrščam povsem nikamor – in naučila sem se, da se ni treba preveč razlagati. Ko je glasba iskrena in dobro narejena, jo ljudje najprej začutijo. Ta odziv je pomembnejši od tega, kako jo nekdo označi.
Kot nekdo, ki prakticira Reiki in zvočno terapijo – ali čutiš odgovornost, da z glasbo »zdraviš« svoje občinstvo? Ali meniš, da mora zdravilni učinek nastati spontano, brez zavestnega namena?
Ne čutim odgovornosti, da bi občinstvo zdravila na usmerjen način. Glasba zame ni orodje za popravljanje ali poučevanje – je prostor, ki ga ustvarim. Če se zgodi zdravljenje, se zgodi zato, ker se poslušalec v pesmi sreča sam s seboj, ne zato, ker bi jaz to povzročila. Zavestno pazim na iskrenost, ton in zadržanost – ravnovesje mi je zelo pomembno. Glasba mora biti dovolj odprta, da sprejme vse, kar nekdo vanjo prinese, brez tega, da mu narekuje, kaj mora čutiti.
Predstavljaj si, da ustvarjaš zvočno kuliso za wellness oddih. Katere tri elemente – instrumente, vokalne tone ali frekvence – bi izbrala za popoln prostor sprostitve in samorefleksije? Zakaj?
Zvočno kuliso bi zasnovala tako, da spodbuja prisotnost, ne stimulacije. Vključila bi nežne, enakomerne frekvence, ki ustvarjajo fokus in mir, ne da bi zahtevale pozornost; zadržano, intimno vokalno prisotnost, bolj kot teksturo kot nastop; ter prostor za besede – pisanje ali branje poezije – ker besede ljudi upočasnijo in jim pomagajo predelati občutke. Cilj ne bi bil pobeg, temveč prisotnost.
Ko gledaš v prihodnost glasbe in dobrega počutja – kje vidiš svojo umetnost čez pet do deset let? Boš raziskovala nove formate, kot so aplikacije z zdravilnimi playlistami ali virtualne zvočne kopeli, ali si predstavljaš bolj klasično pot?
Še vedno postajam to, kar sem, in odprta sem za učenje, dokler ustvarjam. To, kar počnem zdaj, čutim bolj kot začetek kot končno točko. Obstaja čas za rast, izčiščevanje in tudi spremembo smeri, če se zdi prava. Zaupam, da se bo delo razvijalo naravno, korak za korakom, brez hitenja proti dokončni različici česarkoli. Vidim, da moje delo postaja bolj poglobljeno in izkustveno, a še vedno zelo premišljeno. Zanima me ustvarjanje okolij okoli glasbe – in verjetno tudi več sodelovanj v prihodnosti.
_________________________________________________________________________________________________________
Emiliana, your music transcends entertainment — it’s a form of therapy. If you could choose one song of yours to instantly uplift someone’s mood or help them heal emotionally, which one would it be and why?
If I had to choose one song I’ve written, it would be “Could’ve Loved Me.” That song sits in the space between acceptance and release. It’s about recognizing love that was real, but not sustainable—and allowing yourself to let it go without rewriting the truth of what it was. There’s something deeply grounding about naming that moment honestly…clarity can be quietly uplifting. I also played with the genre a bit – it felt like a country ballad to me at heart.
You’ve mastered both the art of music and energy healing. How do you decide when a song needs more «healing frequencies» and when it should just be a light, joyful melody? Is there a balance you consciously strive for?
Thank you. Usually after my lyrics are written, I think about mood, pacing, and how the song sits in the body. It usually just comes to me, which is fun. Some songs need space and gravity; others need lightness and movement. Joy doesn’t need to be justified, and heaviness doesn’t need to be dramatized. I try to let each song be what it is, without forcing meaning onto it.
Many artists draw inspiration from personal experiences. Can you share a specific moment of healing, either your own or someone else’s, that directly influenced a song or album? How did you translate that experience into sound?
All of my lyrics are inspired from true experiences. A lot of my writing comes from moments when I’ve had to slow down emotionally – times when I realized intensity wasn’t helping me understand myself any better. That shift toward simplicity directly influenced how I write music now. Fewer layers, more intention, more breathing room – then I ensure the vibe of the song matches what I envisioned.
The fusion of music and wellness is a niche field. What challenges have you faced in convincing listeners (or the industry) that your music is both artistically valid and therapeutically powerful? How do you overcome these barriers?
It’s all been fun and authentic. I guess a challenge has been resisting categories … Wellness spaces often expect something softer or more literal. I don’t fit neatly into either, and I’ve learned not to explain myself too much. When the music is honest and well-made, people feel it first. That response matters more than how it’s framed.
As someone who practices Reiki and sound healing, do you feel a responsibility to ‘heal’ your audience through music? Or do you believe the healing effect should come naturally, without intention? How do you reconcile artistry with therapeutic intent?
I don’t feel a responsibility to heal my audience in a directive way. Music isn’t something I use to fix or instruct—it’s a space I create. If healing happens, it’s because the listener meets themselves in the song, not because I made that happen. I’m intentional about honesty, tone, and restraint – balance matters to me. The music should feel open enough to hold whatever someone brings to it, without telling them what they’re supposed to feel.
Imagine creating a «soundscape» for a wellness retreat. Which three elements, musical instruments, vocal tones, or frequencies, would you choose to create the ultimate space for relaxation and self-discovery? Why?
For a wellness retreat soundscape, I’d design it to encourage reflection rather than stimulation. I’d include subtle, steady frequencies that create a sense of focus and calm without demanding attention; a restrained, intimate vocal presence used more as texture than performance; and space for language – poetry being written or read aloud – because words slow people down and help them process what they’re feeling. The goal wouldn’t be escape, but presence.
Looking at the future of music and wellness, where do you see your artistry in 5–10 years? Will you explore new formats (apps with healing playlists, virtual sound baths)? Or do you envision a more traditional path, perhaps collaborating with wellness centres or therapists to integrate your music into their practices?
I’m still becoming myself, and I’m open to learning for as long as I’m creating. What I’m doing now feels like the beginning rather than a destination. There’s time to grow, to refine, to change direction if it feels right. I trust that the work will evolve naturally as I do, step by step, without needing to rush into a final version of anything. I see my work becoming more immersive but still very intentional. I’m interested in creating environments around music – maybe more collaborations in the future.
Fotografije: Gregory Grigoryan @Gregory_grigoryan Model: Emiliana Energy @emilianaenergy Pričeska: Ruslan Nureev @hairbyruslan Ličenje: Leyla Hayauri @leyla_hayauri Stiliranje: James Kelenyi @Jamesgatsby Oblačila: Saint Laurent @ysl Produkcija: Valentina Gurova @valentinagurova (PR Aliyans Media Group @pr_aliyans &), Cory Tran @corycoutureproductions
