Tik pred nastopom s Pihalnim orkestrom Krško smo v zakulisju ujeli Evo Boto, ki je v večer vstopala z nalezljivo čutno energijo in nežnim glasom. Na odru so skupaj pričarali razkošno, čustveno nabito vzdušje, kjer so se prepletali moč orkestra, njena interpretacija in iskrena povezanost s publiko. V pogovoru nam je zaupala več o novem glasbenem obdobju, ustvarjanju avtorske glasbe, strahovih in pogumu ter o tem, zakaj danes še bolj kot kdaj koli prej verjame v svoje sanje.
Eva, pred kratkim ste izdali novo pesem, s katero ste nas popeljali v vašo novo glasbeno ero. ‘Če bi midva’ je energična pesem, ki vabi k plesu, a vendar nosi globoko sporočilo. Katera čustva so privrela na plano?
Mislim, da mešanica vsega, ker je notri prisoten strah, a hkrati pogum in neko upanje, ki ti ga da pesem. Moram povedati, da za to pesem je kriva moja sestra. Jaz sem namreč hotela po novem letu izdati še eno balado. Ampak ona je meni takrat rekla: »Eva, dovolj je jokanja, ne moremo samo jokati, daj naredi kaj hitrejšega,« in ker je starejša sestra, sem jo pač morala ubogati. (Smeh) Tako sem v eni uri, doma za klavirjem, ko sem bila bolna z gripo, napisala novo pesem.
Ko sem razmišljala o novi pesmi, sem razmišljala o trenutku v življenju, ko se znajdeš na razpotju med tem, ali izbereš sanje ali pa izbereš neko varno odločitev. Po navadi pa je ravno strah tisti, ki te zavira pred sanjami in življenjem, ki si ga po tihem želiš izbrati. Sama sem to doživela po končanem faksu, ko sem se odločila, da se bom stoodstotno posvetila glasbi. Oče pa mi je takrat rekel: “Ja, ampak a ne bi raje poiskala službo? In imaš glasbo za hobi in lahko delaš zraven.” Jaz pa sem odločno rekla ne. Mogoče imam to srečo, da sem zelo radoveden človek in da si želim poskusiti vse. In če uspe, super, če pa ne, pa poskusim še enkrat! Ker ko se odločiš za sanje, ti nihče ne garantira uspeha, ampak ravno takrat moraš stopiti iz cone udobja.
l
Jaz seveda najraje pišem o ljubezni, zato sem tudi to pesem preusmerila v ljubezensko zgodbo. Kajti v vsak odnos stopiš z določenim strahom… Ne veš, kako bo, a je ta oseba prava ali ni. Vsak ima neke svoje strahove in zidove, ki jih moraš spustiti, najti pogum in odpreti ljubezni srce.
Za nastanek te bolj živahne pesmi vas je iz cone udobja porinila sestra. Vaša družina vam je v veliko podporo. Se vam zdi, da ravno bližnji najbolje začutijo, kdaj potrebujete spremembo?
Ne, sploh ne! Vsaj z vidika glasbe. Jaz ne izhajam iz glasbene družine, nikoli nismo bili vpeti v ta svet ‘šovbiznisa’. Zato si morda moji domači morda ne znajo predstavljati, kako ta svet deluje. No, tudi sama ga nisem poznala, dokler nisem stopila vanj in se začela učiti. Seveda mi želijo vse najboljše in da bi šla čim lažje skozi življenje, ampak ko se odločiš za sanje, stvari niso vedno lahke. Kljub temu me podpirajo pri vsaki odločitvi. Res pa je, da kakšnih stvari včasih ne razlagam več toliko – preprosto rečem: »Jaz bom to naredila,« in potem pokažem rezultat. So se že navadili, da nimajo tukaj ravno veliko besede. (Smeh) Sem pa izjemno hvaležna, da imam njihovo podporo že od začetka in da sta mi starša dala vrednote, da se borim za stvari, ki jih imam rada.

Verjetno je največ pesmi na tem svetu navdihnjenih z ljubeznijo, tako kot tudi niz vaših prejšnjih čutnih balad. Ali ob vsakem nastopu podoživljate to ljubezensko zgodbo ali svojo bolečino skozi glasbo predelate?
Se mi zdi, da ne. Glasba je zame postala terapija. Svojo bolečino sem začela sprejemati in predelovati skozi glasbo, skozi melodijo in besedila. Če pogledam nazaj, je bila pesem »Ljubezni dajva krila« moja najbolj osebna do zdaj. Nastala je po skoraj devetletni zvezi, pa še to šele dve leti po tem, ko sem ostala sama. Ampak očitno vsaka bolečina rabi v življenju čas. Danes, ko grem na oder, te pesmi ne doživljam več samo kot svojo zgodbo – postala je mnogo več. Ko jo pojem, čutim tudi ljudi, ki gredo skozi podobne situacije ali pa čisto svoje zgodbe, ki jih delijo z mano. Takrat vidim, kako lahko ena pesem nekomu pomaga, glasba res zdravi. Takrat dojameš, da nekaj, kar je bilo tako osebno, postane univerzalno in se v tem lahko najde ogromno ljudi.
V enem izmed intervjujev ste naznanili, da pripravljate svoj tretji album, ki bo tokrat prvi popolnoma avtorski. Je to nov začetek? Lahko pričakujemo najbolj iskrene izpovedi do sedaj?
Mislim, da bolj iskren ne moreš biti kot takrat, ko sam pišeš pesmi in črpaš navdih iz svojega življenja, iz sebe, prijateljev in vsakdana. Mislim, da smo ljudje dandanes postali kar malo ‘na avtopilotu’, ker smo nehali opazovati svet okoli sebe, večkrat pozabimo biti prisotni v momentu.
l
Meni je glasba v zadnjem času dala ravno to – da se ustavim, opazujem ljudi, njihove občutke, situacije. In od takrat se mi zdi, kot da se je odprl nek ventil za ustvarjanje in ideje kar tečejo. Ta proces mi je res všeč.
Če bi mi nekdo pred štirinajstimi leti rekel, ko sem šla na Evrovizijo, da bom nekoč sama pisala pesmi, bi se mu verjetno smejala. Ampak zdaj pa pripravljam svoj tretji album, ki bo izdan čez približno eno leto. In tudi, če smem napovedati svoj največji koncert do zdaj ki bo v Cankarjevem domu in ga čakam že petnajst let. To bo predstavitev novega albuma, hkrati pa praznovanje petnajste obletnice od evrovizijskega nastopa.

V svoji 15-letni karieri ste že doživeli zares veliko. Od nastopa na evrovizijskem odru, osvojene Popevke leta, zmagovalke glasbenih preobrazb v oddaji Znan obraz ima svoj glas, mnogo izdanih uspešnic. Kateri mejnik vas je najbolj izoblikoval kot pevko in kot Evo?
Mislim, da me je oblikovala vsaka stvar posebej. Vsaka situacija, vsak dogodek in vsaka izkušnja na tej poti so me pripeljali do tega, kar sem danes, tako kot glasbenica kot tudi kot oseba. Če tega ne bi bilo, bi bila danes verjetno drugačna. Že na začetku, pri šestnajstih letih, nisem imela pojma, v kaj se spuščam, in skozi leta sem se učila – skozi sodelovanja, koncerte, iskanje same sebe. Ves čas se sprašuješ, kdo si, kaj želiš povedati ljudem, kakšna čustva želiš v njih vzbuditi. In ta proces učenja se nikoli ne konča. Bi pa rekla, da je bilo najbolj prelomno obdobje to sedaj, ko sem začela več ustvarjati sama, ker sem takrat lahko najbolj iskrena in mislim, da ljudje to začutijo. Zdi se mi, da sem zdaj našla svoj način in svojo smer. Se mi zdi, da je to obdobje spet tranzitno, ampak v najboljšem možnem smislu.
Pred kratkim ste dopolnili 30 let, ki se jih vsi mladi tako bojimo. Kako vi gledate na to prelomnico?
Jaz se trenutno v svojem življenju počutim najboljše do zdaj. Res sem srečna in zadovoljna sama s sabo. Pri tridesetih imam sicer že par sivih, to je nekaj novega. Ampak res se počutim, kot da najboljša leta šele prihajajo. Na trideseta sploh ne gledam kot strašljive cifre, saj se počutim boljše kot kadarkoli prej. In naj kar tako ostane!
Na koncertih večkrat nosite kreacije modnega oblikovalca Davida Hojnika. S čim vas je navdušil prav on? Prisegate na slovensko modo?
Zelo rada podpiram slovenske ustvarjalce, na vseh možnih področjih, od mode do kozmetike in lifestyle-a nasploh! Z Davidom pa sodelujem že deset let in v teh letih sva razvila res poseben, čudovit odnos. Vedno rečem, da me pozna do potankosti. Ko oblečem njegove kreacije, se počutim kot druga oseba – dobim ogromno samozavesti in kar zasijem. Zna ustvariti kose, v katerih se res dobro počutim, in vedno poudari tisto, kar želim, in skrije tisto, kar bi rada skrila. Zato ga res ne bi zamenjala za nič.
Kakšen pa je vaš osebni modni slog? Obstaja trend, ki ga obožujete? In tisti na katerega ne prisegate?
Moj stil je nekako športno-eleganten, to se mi zdi, da me najbolj opiše. Ampak, če bi lahko, bi bila vsak dan v trenirki, saj jih obožujem. Modnih trendov ne spremljam preveč, vendar si res ne želim nazaj tistih hlač, z zelo nizkim pasom in kratkim topom. In trend tankih obrvi, upam, da se nikoli več ne vrne. (Smeh) To sta dva trenda, ki lahko ostaneta kar v preteklosti.

Nocoj boste zapeli s Pihalnim orkestrom Krško. Občutite čar petja na odru s tako številčnim orkestrom ali prisegate na svoj band?
Petje z orkestrom je čisto posebna izkušnja in doda neko svojo vrednost, tega ne morem zanikati. Ampak moj bend je moja druga družina in z njimi se na odru počutim najbolj domače. Najraje sem z njimi na odru, ker smo res povezani. Bi pa bilo idealno združiti oboje – bend in orkester – in to je tudi ena od mojih želja za prihodnost.
Kako izgledajo vaše zadnje minute pred koncertom? Imate kakšen poseben ritual?
Pred koncertom nimam nekega posebnega rituala, pomembno mi je predvsem to, da imam sproščeno glavo in misli. Po vseh teh letih z bendom smo res uigrani in se pred koncerti počutim zelo mirno in sproščeno. Ni več tiste hude treme in strahu, je pa vedno prisotna neka zdrava nervoza, odgovornost ter pričakovanje, kako bodo ljudje sprejeli koncert in ali bodo uživali. Moja priprava pa se začne že doma – od ogrevanja, dihalnih in opevalnih vaj do tega, kaj bom jedla. Pogosto si tudi v glavi vizualiziram celoten koncert, da so glasilke in jaz pripravljeni na tisti dve uri na odru.

Kaj je vaš najljubši del koncerta?
Celoten koncert. Res sem rada z ljudmi. Zelo rada imam tudi te neke bolj intimne dele, ko se usedem kdaj tudi na rob odra in se pogovarjam s publiko. Ta interakcija me res napolni in zdi se mi, da nas to še toliko bolj poveže. Najlepše pa je, ko ljudje pojejo moje pesmi, sploh tiste, ki sem jih sama napisala. To je čisto druga raven, ker dobiš neko potrditev, da delaš nekaj prav. To je še toliko lepše, še toliko bolj čustveno. Ko vidiš ljudi, kako pojejo, se smejijo ali jočejo, je to občutek, ki ga ne moreš opisati. Za te občutke živim in mi je “the best”.
Kateri trenutek na odru vas je najbolj ganil do sedaj?
Najbolj me gane prav to – ko vidim, da se pesem nekoga res dotakne. Ne zato, ker bi rada gledala ljudi, ki jokajo, ampak ker vidiš, da si v nekomu prebudil čustva, sploh ko pojejo moje pesmi. To je po mojem največja in najlepša nagrada za glasbenika. Še posebej pa me gane, ko ljudje z mano delijo svoje osebne zgodbe. Ko napišeš nekaj zelo osebnega, kot je bila npr. pesem »Ljubezni dajva krila«, potem pa vidiš, da to sploh ni več samo tvoje, ampak da vsak v tem najde svojo zgodbo. Takrat res dojameš, kako močno nas glasba povezuje, ampak skozi različne situacije.









