GRAZIA se je pogovarjala z umetnico Tino Pertoci, ki skozi svoje ustvarjanje raziskuje globine notranjih občutkov, lepote in življenjskih prelomnic, ki so zaznamovale njeno osebno pot. Njena dela prežemajo eleganca, ženstvenost in subtilna emocionalnost, ki se na platnu prepletajo z intuicijo ter močnim občutkom za estetiko. V iskrenem pogovoru nam je razkrila, kako jo navdihujejo življenje, narava, moda in kako doseže notranji mir.
Kako bi se na kratko predstavili? Kateri trenutki ali izkušnje so vas v največji meri oblikovali, kot osebo in kot umetnico?
Sem velika perfekcionistka, ki si včasih tiho zaželi omiliti to ne prav vedno dobrodošlo lastnost, čeprav v njej prepoznavam tudi posebno globino. Skozi življenje korakam z močno empatijo, predvsem do živali — zato sem tudi veganka — in z intuicijo, ki je v današnjih časih še kako potrebna. Vsaka izkušnja, bodisi svetla bodisi težka, nas postopoma oblikuje. Od nas pa je odvisno, koliko smo pripravljeni v teh trenutkih obstati in jim dovoliti, da nas na svoj način nekaj naučijo. V mojem življenju je več zaznamujočih trenutkov, ki jih povezuje skupni imenovalec — smrt. Smrt staršev, najprej očeta, potem mame, je bila prelomnica, ki je za vedno spremenila tok mojega notranjega sveta. Poseben pečat pa je vsemu skupaj dodala še smrt mojega kužka Giannija, ki je v to zgodbo vtisnila še globljo bolečino. To so dogodki, ki se vate zarežejo tako globoko, da čas ne izbriše njihovih sledi. Ne izginejo, le naučijo se sobivati z nami. A prav v tem bivanju se skrivajo življenjske lekcije — odete v plašč modrost in potreben poligon za učenje.
Kaj (in kdaj) vas je poklicalo k umetniškemu izražanju? Je bil to en sam prelomni trenutek ali je šlo bolj za postopni proces?
Vse, kar me v življenju pokliče, razumem kot plod svojega odličnega notranjega katalizatorja. Sem človek, ki z zaupanjem sledi intuiciji. Najsi gre za en sam prelomni trenutek ali postopen proces — verjamem — da je lahko tudi tisti en sam, odločilen trenutek pravzaprav rezultat tihega, nezavednega procesa, ki je dolgo zorel in nato nenadoma privrel na površje. Ekspresivnost tukaj govori svoj jezik.
Nam lahko na kratko opišete proces nastajanja vaših del – nastajajo iz notranjih občutkov ali jih sprožijo vizualni impulzi iz zunanjega sveta? Kaj sporočajo vaše slike?
Pri svojem delu izhajam predvsem iz notranjih občutkov. Zame so to tako močni imperativi, da se jim le stežka uprem. Pri mnogih ustvarjalnih delih te občutke prepletam z vizualnimi impulzi iz zunanjega sveta. Privlači me stik fantazije in resničnosti ter tiha igra občutkov, ki se skozi mene prelijejo na platno. Svoboda je moj tempelj — prostor, ki ga gradim intuitivno, subtilno in ženstveno. Slikanje mi predstavlja najlepše potovanje: gibanje notranjih občutkov, ki se srečujejo z zunanjimi katalizatorji in v tem srečanju dobijo svojo obliko.
Slika Golden Paradise
Po čem so vaša dela prepoznavna in kaj bi želeli, da nekdo začuti v prvih nekaj trenutkih, ko zagleda sliko?
Skozi življenje me vodi občutek za eleganco, ki ga naravno prenašam tudi v svoje ustvarjanje. Moja umetniška dela zaznamujejo gracioznost, milina in občutek za estetiko — s pridihom ženske energije, ki je v današnjem času pogosto preveč odsotna. Želim si, da bi ljudje ob slikah začutili neprecenljiv notranji mir in hkrati tiho impozantnost trenutka. Vsako delo nosi tudi svoj, zame izjemno pomemben odtis — sled prstov, ki potrjuje njegovo enkratnost in živo prisotnost.
Kako bi opisali svoj odnos do lepote in kako jo dojemate v vsakdanjih stvareh? Se to, kar vas pritegne, na kakšen način odraža tudi v vašem ustvarjanju?
Tako kot do vsake stvari gojim tudi do lepote svoj, intimen odnos. Dojemam jo v odnosu do sebe v vseh plasteh — v mislih, s katerimi hranim svoj um in duha, ter v nežnem, spoštljivem odnosu do telesa, ki ga negujem z zdravo hrano in gibanjem. Moje telo je moj tempelj, ki ga gradim z energijsko čistimi izbirami, kjer ni prostora za različno obliko toksizma. Lepota zame zajema izjemno širok spekter dojemanja vsega vidnega in nevidnega sveta. V njej prepoznavam elegantno pozituro, artikulirano govorjenje, čutne, a preproste geste. Lepota je pravzaprav povsod — že pogled skozi okno razkrije njene oblike, od morja do dreves, rastlin in tihega ritma narave. O lepoti živali je skoraj težko govoriti z besedami, saj presega jezik. Prav ta občutek lepote me navdihuje pri ustvarjanju, ki ga doživljam kot naravno stanje duš. In duša je — brezmejno lepa.
Tina Percoti
Če bi lahko eno svoje delo ʻpretvoriliʼ v nosljiv kos mode, kateri bi to bil in kdo bi ga nosili?
Z mojo vizijo bi svoje umetniško delo lahko preoblikovala v nosljive kose, s posebnim poudarkom na obleki kot osrednjem izrazu. Glamuroznost bi se naravno zlila z vsako žensko, ki jo nosi — z njeno notranjo lepoto, avtentičnostjo in odločnostjo. Ženski, ki je notranje močna, a pri tem ni izgubila svoje ženstvenosti, čutnosti in prefinjenosti.
Kako bi opisali svoj osebni slog oblačenja in kakšno vlogo ima moda v vašem življenju? Jo dojemate kot osebni izraz, igro ali nekaj povsem spontanega?
Svoj slog oblačenja dojemam kot osebni izraz — nekaj, kar je lahko na prvi pogled za nekoga zgolj estetsko ali celo površinsko, za tistega, ki pogleda globlje, pa nosi veliko več plasti. Prisegam na športno-eleganten način oblačenja, saj mi daje občutek svobode in urejenosti hkrati. V sebi pa nosim tudi močno naklonjenost glamuroznosti, ki je v mojem trenutnem okolju žal ne morem v celoti izraziti. Verjamem in upam, da se bo to v prihodnosti spremenilo, ko bo prostor za to postal bolj odprt.
Tina Pertoci je napisala tudi knjigo Nič ne traja večno.
Napisali ste knjigo po resničnih dogodkih z naslovom Nič ne traja večno. Kaj ste želeli sporočiti in komu bi priporočili branje?
Res je. S knjigo, ki je sicer posvečena staršem in govori o smrti, sem želela sporočiti, da je vse snovno minljivo — nesnovno pa tako ali tako večno — in da nič ne traja za večno. Hkrati poudarjam, da ima vsak človek na tem svetu v resnici zgoljin izključno sebe. In kako pomembno je, da kljub izzivom, ki nam jih prinaša življenje, ne izgubimo tega dragocenega “sebe”. Da rastemo, se oblikujemo in postajamo vsak dan malo bolj sočutni in prijazni — do drugih in do sveta okoli nas.
Kaj vam v vsakdanu prinaša največ notranjega miru? Kaj najraje počnete in ali mate kakšen ritual oziroma navado, brez katere si težko predstavljate dan?
V življenju preferiram notranji mir, ki mi ga omogočajo sprehodi v naravo, meditacija in branje knjig z bogato, globoko tematiko. Obožujem jogo, tenis in plavanje. Kontemplacija je prav tako ena izmed metod, ki mi pomaga pri krepitvi notranjega miru. Težko si predstavljam dan brez jutranje kave in meni zelo ljubega, misterioznega rituala, povezanega z mojimi tremi kraljevskimi zvezdami. Prav tako me sproščajo dobro kosilo, potovanja in občasni trenutki nakupovanja, ki so zame lahkotna oblika užitka in entuziazma.
