Valentino Garavani, rimski modni oblikovalec in couturier, ki je svojo modno hišo ustanovil leta 1960 in zaslovel po vsem svetu z oblačenjem evropskih kraljevih družin, ameriških prvih dam in zvezd svojega časa, je v 94. letu starosti umrl v svojem domačem Rimu.
Z natančno krojaško konstrukcijo, prepoznavnim odtenkom makovo rdeče ter občutkom za ženstvene detajle, kot so pentlje, volani, čipke in vezenine, je bil Valentino eden ključnih arhitektov glamurja poznega 20. stoletja. Njegov krog muz, pogosto imenovan Val’s Gals, je vključeval Elizabeth Taylor, Audrey Hepburn in Sophio Loren. Jackie Kennedy je za poroko z Aristotelom Onassisom nosila belo obleko iz Valentinojevega ateljeja, desetletja pozneje pa je oblikovalec reinterpretiral mint zeleno obleko, ki jo je leta 1967 ustvaril za nekdanjo prvo damo, za nastop Jennifer Lopez na podelitvi oskarjev leta 2003. Leta 2001 je Julia Roberts ob prejemu oskarja za najboljšo igralko za film Erin Brockovich nosila vintage črno-belo obleko Valentina. Anne Hathaway je po rdeči preprogi oskarjev 2011 stopila v Valentino Haute Couture obleki jesen 2002 — bogati, rubinasto rdeči, brez naramnic, z nabranimi detajli in voluminozno rožeto ob strani. Videzu so piko na i dodali diamanti Tiffany & Co. in njen sijoč nasmeh. Najlepši del? Prispela je z roko v roki s samo legendo — Valentinom Garavanijem.
Jennifer Lopez, Anne Hathaway in Julia Roberts v kreacijah Valentina Garavanija.
»Vem, kaj si ženske želijo – želijo si biti lepe,« je misel, s katero je Valentino opisal svoj pogled na žensko estetiko in moč mode.
Leta 2009 je bil oblikovalec v središču dokumentarnega filma Valentino: The Last Emperor režiserja Matta Tyrnauerja, ki je spremljal Valentina, njegovega dolgoletnega poslovnega partnerja Giancarla Giammettija in njuno spremstvo v dveh letih pred upokojitvijo. V filmu Valentino novinarju pove: »Vem, kaj si ženske želijo – želijo si biti lepe,« povzetek estetike, ki ga je spremenila v multimilijonarja. V letih po upokojitvi leta 2008, ki so jo v Rimu zaznamovali s tridnevnim spektaklom, Valentino skorajda ni izginil iz javnosti. Mnogo sezon je sedel v prvi vrsti pariškega Hotela de Rothschild in spremljal najnovejše kolekcije kreativnih direktorjev Pierpaola Picciolija in Marie Grazie Chiuri, slednja je leta 2016 odšla k Christianu Diorju, sedaj pa kraljuje pri Fendiju, Piccioli pa pri Balenciagi. Picciolijeva kolekcija visoke mode za jesen/zimo 2018 ga je tako ganila, da je vstal in zaploskal stoje, s solzami, ki so mu tekle po zagorelih licih. Trenutni kreativni direktor za Valentino je Alessandro Michele.
Oglejte si zadnjo kolekcijo Valentino, pod katero se podpisuje sam Valentino Garavani…
Valentino Clemente Ludovico Garavani se je rodil 11. maja 1932 v mestu Voghera v Italiji. Za oblikovanje se je odločil že zelo zgodaj in se vpisal na Accademia dell’Arte v Milanu, kjer je študiral modo in francoščino. V želji po uresničitvi ambicij se je pri 17 letih preselil v Pariz, kjer je obiskoval École des Beaux-Arts in Chambre Syndicale de la Couture Parisienne. Po študiju je sodeloval z Jeanom Dessèsom, grškim oblikovalcem, znanim po plisiranih večernih oblekah, in z Guyem Larochem, Francozom z bolj športno estetiko.
Po letu dni dela ob princesi Irene Galitzine, priznani modni ustvarjalki, ki je popularizirala elegantne večerne pižame, se je Garavani s podporo očeta in družinskega prijatelja osamosvojil ter okoli leta 1959 na rimski Via Condotti ustanovil svojo modno hišo. »Bila je prava maison de couture,« je Giammetti, ki je Garavanija spoznal kmalu zatem, povedal v intervjuju za Vanity Fair. »To rečem v francoščini, ker je bila zelo v duhu tega, kar je videl v Parizu … vse je bilo že takrat zelo razkošno. Za njegovo prvo revijo so modeli prileteli iz Pariza. Italijanska moda je bila takrat zelo omejena – bilo je nekaj dobrih oblikovalcev, a zelo malo.« Z Giammettijem ob strani je Valentino postal eden najboljših.
Mediji, ki so bili sprva pozorni na Valentina kot obetavnega talenta in čednega novega obraza, so kmalu dobili dodaten razlog za zanimanje: njegovo privlačnost za slavne. Leta 1961 je Elizabeth Taylor, ki je bila v Rimu zaradi snemanja filma Kleopatra, za premiero Spartaka izbrala belo haute couture obleko Valentina.
Njegova povsem bela couture kolekcija iz leta 1968 ga je dokončno zapisala v sam vrh italijanskega oblikovanja. Čistost in prefinjenost njegovih ostrih belin, čipkastih belin, mehkih in kremnih belin, vse razstavljeno belo na belem. Zvezdnice pa še danes posegajo po njegovih arhivskih kreacijah. Kljub zgodovinskemu pomenu bele kolekcije bo Valentino za vedno povezan z rdečo barvo – ne s katerokoli, temveč z bleščečo, čisto Valentino rdečo, ki govori o Italiji, strasti, religiji, poželenju in ljubezni.
l
»Vse,« je nekoč dejal, »je ustvarjeno zato, da pritegne, zapelje, očara.« Kolikor zapeljiva je bila ženska v Valentinu, je bila predvsem in nedvoumno dama.
V njegovem delu je čutiti določeno uglajenost in formalnost, ki se navezuje na preteklo obdobje glamurja, danes že minulega sveta. A sanje o lepem življenju nikoli ne zastarajo, privlačnost znamke pa je delno izvirala iz povezave z življenji »bogatih in slavnih«, elitne družbe, katere del je bil tudi Valentino sam. Formalnost pa ni pomenila skromnosti: večerne obleke z elementi spodnjega perila so bile del njegovega repertoarja, cenil je lep dekolte, prav tako obleke z okusno umeščenimi izrezi, ki so poudarjali postavo.
Tako kot zvezdniki, ki jih je oblačil, je bil tudi Garavani sam zvezda. Kot je nekoč dejal Piccioli: »Valentino je bil sam znamka.« In živel je življenje, ki ga je oblikoval. Dolgo po upokojitvi je ostal razsodnik okusa in bontona ter utelešenje uspeha. Živel je v iskanju lepote. »Rad sem delal z njim,« je Piccioli povedal za Vogue pred časom. »Rad sem ga poslušal, ko je govoril o svojih sanjah o obleki, narisani z eno samo linijo.« Naj njegove sanje živijo še dolgo.
Foto: Profimedia
