Feminizem in moda sta skozi zgodovino hodila z roko v roki – kot zaveznika, ki se nenehno preizprašujeta, izzivata in preoblikujeta drug drugega. Obleka je bila za ženske vedno več kot le estetski predmet; bila je izraz identitete, orodje upora in simbol družbenih sprememb.
Že pred 19. stoletjem so ženske nosile toge steznike, ki so omejevali gibanje in dih, obenem pa ponazarjali utesnjujočo vlogo, ki jo je družba namenila ženskam. Ko je Amelia Bloomer predstavila svoje znamenite »bloomers« – prve ženske hlače – je moda dobila izrazito političen ton. Hlače so postale simbol osvoboditve, ki pa je vzbudil ostre odzive, saj so ljudje kritiko raje usmerili v oblačilo kot v zahteve žensk po svobodi. Čeprav so bile bloomers kmalu opuščene, so pokazale, da je moda lahko polje boja za pravice žensk.
S prehodom v industrijsko revolucijo in kasnejšim vračanjem žensk v domove so se spremembe v modi nadaljevale. Težke in okorne obleke iz sredine 19. stoletja so se izkazale za nepraktične, ko so ženske začele delati kot tajnice in se udejstvovati v športu. Praktična oblačila – jahalni in kolesarski kompleti – so postala del vsakdana in so simbolizirala novo gibanje žensk: vse bolj prisotne so postajale v javnem življenju. Tudi barve so dobile politični pomen. Sužfražetke so v boju za volilno pravico uporabljale belo, zeleno in vijolično, da bi razbile stereotip o feministkah kot neprivlačnih in neženstvenih ter hkrati poudarile lojalnost, dostojanstvo in čistost njihovega boja.
V začetku 20. stoletja so hlače dokončno stopile v ženske omare, Paul Poiret pa je s svojim harem-prostim krojem nakazal prihod nove ženske – tiste, ki si je strigla lase na kratko, nosila udobnejše obleke in zavračala stare norme. Podobo te nove ženske je še dodatno utrdila Coco Chanel, ki je v modo vnesla športnost, gibanje in svobodo. A po koncu druge svetovne vojne je sledil znan povratek nazaj: ženske so bile ponovno potisnjene v gospodinjstvo, moda pa je vsilila prekomerno ženstvenost z ozkimi pasovi, oprijetimi kroji in estetiko, ki je namesto osvoboditve simbolizirala omejitev. Rdeče ustnice, visoke pete in korzeti so postali simboli pritiska in novih starih omejitev.
V šestdesetih in sedemdesetih letih se začne nov preobrat. Mary Quant ustvari mini krilo, ki postane ikona spolne revolucije in nove svobode, prinesene z izumom kontracepcijske tabletke. Ženske končno dobijo širino v garderobi – mini krila, hlače, raznolike kroje – in si same izbirajo, kako želijo predstaviti svojo identiteto. Gre za obdobje, ko modi uspe izraziti žensko samozavest, raznolikost in zavračanje tradicionalnih vlog. V tretjem valu feminizma moda dobi še širšo definicijo: feministka je lahko ženska, ki nosi ženske obleke, ali ženska, ki se odloči, da jih ne bo. Osrednja postane pravica do izbire.
Feministična moda pa nikoli ni bila povsem nedolžna. S hitrim razvojem potrošniške družbe se je moda pogosto izkazala tudi za izkoriščevalsko silo, ki žensko telo oblikuje po vzorcih, o katerih odločajo večinoma moški. Od heroinskega šika devetdesetih do današnjih supermodelov z izrazito evrocentrskimi lepotnimi standardi so modne hiše ohranjale podobo ženske, ki je le redko ponazarjala resnično raznolikost. To se je pokazalo tudi pri razpravah o predstavah Victoria’s Secret, kjer so mnogi kritizirali vključevanje različnih telesnih tipov, ker naj bi »zniževalo standard«. Ironično pa kritike razkrivajo, kako globoko je v družbo zasidrana ideja, da je žensko telo sprejemljivo le v ozko definiranem okviru.
Na drugi strani modne industrije stojijo oblikovalci, ki feministična sporočila uporabljajo predvsem za lastno promocijo. Maria Grazia Chiuri je za Dior ustvarila majice z napisi »We Should All Be Feminists« in »The Future Is Female«, vendar so cene izdelkov razkrile komercialno ozadje »feministično« obarvane kolekcije. V tem primeru ne gre za resnično podporo feminizmu, temveč za produkt, ki izkorišča feministične slogane za dobiček. Povsem drugačen pristop pa ima Stella McCartney, ki feminizem vključuje premišljeno in brez potrebe po komercializaciji sporočila. Njeni kosi so zasnovani tako, da so udobni, nekonstriktivni in trajnostni, hkrati pa ohranjajo eleganco in samozavest. McCartney se zaveda, da oblačila ne smejo omejevati telesa, temveč ga opolnomočati – od krojev do, za mnoge ženske še vedno revolucionarnih, žepov.
Nenazadnje se je treba spomniti tudi Vivienne Westwood, ikone punk mode, ki je feminizem in družbeni aktivizem vtkala v samo jedro svojega ustvarjanja. Njeni modeli so bili pogosto spolno fluidni, izrazito izrazni in uporniški, njene kolekcije pa nekonvencionalne in provokativne. Westwood ni želela ustvarjati mode, ki bi bila družbi »prijetna«; želela je ustvarjati modo, ki izziva, opozarja in spodbuja misel. Bila je ena redkih oblikovalk, ki je žensko osvoboditev razumela kot del širšega boja proti družbenim in ekonomskim krivicam.
Danes je moda na križišču. Eno vleče k trajnosti, drugo k hipni potrošnji; eno k inkluziji, drugo k idealiziranemu telesu; eno k družbenemu aktivizmu, drugo k dobičku. A dejstvo ostaja – moda je vedno temeljila na ženskah, zato bo feminizem z njo neločljivo povezan. Naša naloga kot potrošnic in potrošnikov je, da zahtevamo bolj inkluzivno, odgovorno in etično modno industrijo. Če moda resnično želi postati zaveznica feminizma, mora preseči površinskost sloganov, vključiti intersekcionalnost in ženske predstavljati v vsej njihovi kompleksnosti. V svetu, kjer je moda ena najvplivnejših industrij, je sprememba mogoča le, če jo zahtevamo vsi – ne le kot kupci, temveč kot posamezniki, ki prepoznamo, da je obleka lahko veliko več kot okras: je orodje moči, svobode in identitete.
