Na pariškem tednu visoke mode pomlad/poletje 2026 so se oblikovalci znova razdelili v dva tabora: tiste, ki couture razumejo kot intimno, skoraj skrivno obliko razkošja, in tiste, ki v njem vidijo ultimativni pobeg iz resničnosti, poln spektakla in tehnične virtuoznosti. Alessandro Michele je za Valentino uspel narediti oboje in to v enem najbolj čustveno nabitih trenutkov v zgodovini modne hiše.
Valentinova couture revija 28. januarja 2026 je potekala le nekaj dni po smrti legendarnega ustanovitelja Valentina Garavanija, ki je umrl v Rimu v starosti 93 let. Čeprav je bila kolekcija zasnovana že prej, je delovala kot izjemno natančen in ganljiv poklon njegovemu duhu. Revija se je začela z glasom samega Garavanija, vzetim iz dokumentarca Valentino: The Last Emperor, v katerem govori o svoji ljubezni do kina, revij in filmskih zvezd. »Bil sem sanjač, vedno sem sanjal,« pravi ,stavek, ki bi ga brez težav lahko izrekel tudi Michele.
Kolekcija je nosila naslov Specula Mundi :»ogledalo sveta« in bila zasnovana kot meditacija o mitu, slavi in moči pogleda. Namesto klasične modne piste je Michele ustvaril temen, skoraj sakralen prostor, posut z okroglimi lesenimi strukturami z majhnimi odprtinami za oči. Navdih je črpal iz Kaiserpanorame, 19. stoletja stare naprave, predhodnice kina, v kateri so gledalci skozi kukala opazovali stereoskopske podobe. Tokrat so v teh osvetljenih kapsulah stale žive manekenke kot filmske vizije, ujete med realnostjo in fantazijo.
Obiskovalci, med njimi zvezdnice kot Kirsten Dunst in Dakota Johnson, so se znašli v meta-situaciji: v temi so opazovali hommage Hollywoodu, medtem ko so sami postajali del spektakla, snemali in delili podobe na pametnih telefonih. Michele se je tako znova dotaknil svoje večne obsesije s pogledom, performansom in slavo, od Norma Jean do Addison Rae.
Estetsko se je kolekcija naslanjala na zlato dobo filma, predvsem na trideseta in štirideseta leta, ki jih je oboževal tudi sam Valentino. Silhuete so spominjale na Ertéjeve ilustracije, Ziegfeld Follies, Busby Berkeleyjeve koreografije in art déco glamur. Prvi videz, rdeča, nizko pasirana obleka v značilnem Valentinovem odtenku, je že nakazal ton celotne kolekcije: teatralen, nostalgičen in veličasten.
Videli smo bele satenaste obleke z bogatimi pernatimi naglavnimi okraski, verižne “chain-mail” obleke kot iz bibličnih epov, grške boginje v zlatem laméju, pa črne žametne kimono plašče v slogu Paula Poireta. Operne rokavice, dolgi vlečki, sončni žarki v zlatih kronah – modeli so delovali kot sekularne ikone, objekti čaščenja v sodobnem templju mode.
Glasbena podlaga, ki je združevala klasično glasbo in udarni tehno, je še poudarila kontrast med preteklostjo in sedanjostjo. Michele je sam dejal, da se vidi kot arheolog, ki izkopava mite in simbole ter jih znova sestavlja v nove pomene. Po njegovem mnenju je rdeča preproga danes metafizični prostor, kraj, kjer moda ni več tržna realnost, temveč čista fantazija, nekakšna rumena opečnata cesta iz Čarovnika iz Oza.
V času globalne negotovosti je Michele s to kolekcijo zavestno izbral sanje. Specula Mundi ni bila le modna revija, temveč refleksija o tem, kako so oblačila vedno ustvarjala iluzije, kako so zvezde postajale boginje in kako je moda, tako kot film, sposobna za trenutek ustaviti realnost.
Valentino SS26 couture je bil hkrati elegija in spektakel, slovo od velikega mojstra in rojstvo novega mita. Michele ni le počastil Garavanija, temveč je dokazal, da je haute couture še vedno prostor, kjer se lahko svet vidi lepši, bolj bleščeč in predvsem bolj sanjski.
foto:valentino.com
